Rentgen
Osteomielitis s slikovnimi tehnikami. Vendar pa v akutnem osteomielitis, spremembe v strukturi kosti so na rentgenskih žarkih vidne šele po približno enem do dveh tednih. V nadaljnjem poteku bolezni se x-ray razkriva pikčasto posvetlitev, odcepitev pokostnica iz kosti in kalcifikacije (okostenelosti).
V kronični osteomielitis, deli kosti pogosto odmrejo in za seboj ostanejo ostanki telesa (sekvestra), v bližini teh delov kosti pa nastane novo kostno tkivo. Posledično vezivnega tkiva okoli preostalega telesa je vidno v Rentgen slika kot svetel šiv. Če diagnosticiramo osteomielitis v zelo zgodnji fazi, je možno konzervativno zdravljenje s ciljno antibiotično terapijo in imobilizacijo.
Z mesta žarišča se odvzame bris in ugotovi povzročitelj bolezni. Nato se izvaja posebna antibiotična terapija, dokler parametri vnetja v kri štetje normalizira. Poleg tega primerno bolečina zagotoviti je treba terapijo (analgezijo).
Pogosto pa je treba za čiščenje žarišča izvesti hiter kirurški poseg. V tem primeru se kost izvrta za lajšanje pritiska (trepanacija kosti), temeljito spere in odstrani poškodovane predele kosti. Pogosto se vstavijo nosilci antibiotikov, da se doseže lokalno visoka raven antibiotičnega delovanja.
Glede na obseg okvare kosti bo morda treba opraviti presaditev kosti in več nadaljnjih operacij. Le s takojšnjo terapijo lahko ozdravimo osteomielitis brez poškodb kosti ali sklepov. Pogosto je terapija osteomielitisa dolg proces.
Ločiti je treba med endogenim hematogenim osteomielitisom pri dojenčkih, otrocih in odraslih. Terapevtsko zdravljenje osteomielitisa v dojenčku se izvaja z dajanjem penicilinov glede na spekter patogena in z imobilizacijo prizadetega območja telesa z opornico oz. obliž igralska zasedba. Če osteomielitis prizadene sklep, se ta sklep običajno spere. To lahko deluje na več načinov: Če je osteomielitis napredoval tako daleč, da je bila rastna plošča že poškodovana, bodo morda potrebni sekundarni rekonstrukcijski ukrepi.
Terapevtsko zdravljenje osteomielitisa pri otroštvo se izvaja z usmerjenim dajanjem antibiotikov v kombinaciji z imobilizacijo s pomočjo opornice oz obliž zasedba ustreznega področja telesa. V zelo posebnih primerih, na primer ko nastanejo ostanki teles ali abscesi, bo morda potrebna kirurška intervencija. Le v redkih primerih pride do prehoda iz akutne v kronično obliko osteomielitisa.
Terapija v odrasli dobi se izvaja tudi s ciljno usmerjenim dajanjem antibiotikov v povezavi z imobilizacijo s pomočjo opornice ali obliž igralska zasedba. V nasprotju z dojenčkom oz otroštvo, bakterijska žarišča osteomielitisa se očistijo zgodaj v odrasli dobi. V tem postopku je treba morebitne odstranjene kostne dele nadomestiti s tako imenovano mokasto kostjo cepljenje (= presaditev kostne snovi iz druge, avtologne, zdrave kosti), da se ohrani funkcionalnost ustrezne okončine.
Poleg tega so v primeru tehrapie vstavljeni namakalni - sesalni - odtoki, ki žarišča izperejo iz prizadetega spoji. V nasprotju z akutnim osteomielitisom pri otrocih se pri odraslih pogosto pojavi ponovitev in prehod v kronično obliko osteomielitisa.
- S punkcijo oz
- Skozi tako imenovano splakovanje - sesanje - drenažo.
Kot smo že omenili, v povojih in otroštvo obstaja tveganje, da bo akutno vnetje poškodovalo rastno območje (= metafizo) prizadete kosti.
V določenih okoliščinah lahko ta škoda povzroči hude deformacije ali skrajšanje prizadetih okončin. Posebno tveganje za osteomieltitis je do starosti 2 let. V tej starosti je kri plovila medularnega kanala poteka neposredno od metafize (= rastno območje kosti) skozi hrustančni epifizni sklep v epifizo (= končni del kosti; prehod v sklep).
Posledično lahko patogeni prodrejo tudi v spoji in tam povzročajo gnojne izlive sklepov, kar lahko povzroči hude poškodbe sklepov in morda celo motnje rasti. Vsak akutni endogeni hematogeni osteomielitis, zlasti pri odraslih bolnikih, predstavlja tveganje za razvoj kronične oblike. V tem primeru v prizadeti kosti potekajo precejšnji procesi preoblikovanja.
V določenih okoliščinah se lahko pojavijo kostni infarkti, zaradi katerih določeni deli kosti niso več oskrbovani kri in umrejo. Odmrli deli kosti ostanejo na okuženem območju kot ostanki (= sekvestri). Poleg tega reaktivni vezivnega tkiva nastane tvorba (= osteoskleroza), ki zmanjša elastičnost kosti in poveča tveganje za zlome kosti. Zlasti odrasli ponavadi tvorijo ponovitve.
