Rinoplastika opisuje postopek, pri katerem je zunanji nosni skelet, torej oboje hrustanec in kostni deli, so kirurško popravljeni. Tu so večinoma prirojene napačne položaje nos se popravijo (grbast nos, sedlasti nos, ukrivljen nos), pa tudi deformacije, ki so že posledica že opravljenih korekcij nosu, lahko zahtevajo novo operacijo. Nose popravki se ne izvajajo vedno iz povsem estetskih razlogov, saj je popravek zunanjega nosnega skeleta lahko upravičen tudi pri travmatično povzročenih zlomih nosu (zaradi nesreč itd.).
V preteklosti so bile ženske pogostejše nos popravki, vendar se je v zadnjih letih ta trend bistveno spremenil. Tudi moški so vse bolj zaskrbljeni zaradi lastnega videza in se zato odločijo za korekcijo nosu. V bistvu korekcija nosu ni zajeta v zdravje zavarovanje, je pa smiselno, da se poleg plastičnega kirurga posvetujete s strokovnjakom za zdravila za ušesa, nos in grlo.
Za to obstaja preprost razlog, ker veliko ljudi trpi zaradi ukrivljenosti nosni septum, se to v večini primerov lahko popravi skupaj z rinoplastiko, v takih primerih pa zdravje zavarovalnica bo krila vsaj del nastalih stroškov. Predvsem bivanje v bolnišnici, zdravljenja po oskrbi in glavni del anestezija ni treba plačati pacient sam. V bistvu vsi estetski tretmaji sledijo istemu vzorcu.
Vnaprej se opravi posvet, nato se izvede dejanska operacija in na koncu bolnik pooperativno oskrbi. Med posvetovanjem je pomembno, da pacient zdravniku čim natančneje opiše, kaj ga moti pri njegovem "starem" nosu in kako naj bi izgledal "nov" nos. Zaradi tega so pogosto običajni primeri, ko bolniki prinesejo slike svojega "sanjskega nosu".
Nato bo zdravnik razložil morebitne zaplete in po pregledu nosu razložil, kakšni korektivni ukrepi so možni. Tu ima odločilno vlogo debelina kože nosu, saj pri zelo debeli koži ne bo mogoče oblikovati izredno ozkega, občutljivega nosu, pri zelo tanki koži pa obstaja nevarnost, da se po operaciji pojavijo kostni robovi . Številni plastični kirurgi fotografirajo obraz, da bi prikazali možne rezultate operacije.
Vendar se mora pacient zavedati, da gre le za simulacijo; niti najboljši plastični kirurg ne more zagotoviti, da bo končni rezultat videti popolnoma enak. Dejanska operacija se običajno izvaja pod splošno anestezijo, vendar je mogoče tudi uporabiti lokalna anestezija za manjše popravke. Korekcijo nosu (rinoplastika) lahko v bistvu izvedemo na dva različna načina, kot odprta ali zaprta operacija.
V večini primerov pa je izbrana zaprta kirurška metoda. V tem primeru plastični kirurg zareže nos (endonazalni dostop). Prednost tega postopka je, da od zunaj ni vidnih brazgotin.
Zaradi omejene vidljivosti je ta metoda še posebej primerna za manj obsežne korekcije nosu, na primer za odstranjevanje grbin ali ravnanje ukrivljenih nosov. Če je treba narediti obsežne spremembe in / ali popraviti hrustančno konico nosa, je odprta kirurška metoda običajno neizogibna. V tem primeru bo plastični kirurg naredil rez v nosu in še en rez po nosnem mostu (med obema nosnicama).
Tako nastane trajna brazgotina, ki pa je majhna in v večini primerov zelo hitro zbledi. Ko je rez narejen, bo zdravnik kožo nekoliko dvignil s hrustanec in kosti med korekcijami zaprtega in odprtega nosu. Zdaj lahko nosno okostje preoblikujemo.
Ko se nos zmanjša ali zoži (tudi med odstranjevanjem grbine), odvečne kosti in hrustanec je zdaj odstranjen. Postopek nekoliko spominja na klesarsko delo kamnoseka, saj kirurg z dletom prereže kost in jo nato pripelje v pravilno obliko. Če je treba premajhen nos povečati, se vstavi dodatno tkivo.
To dodatno tkivo je običajno lasten hrustanec, ki ga dobimo bodisi iz nosni septum ali iz rebra.Po končani modulaciji je nos zašit z nekaj šivi in njegovo podporo obliž nanese se gips (ta običajno ostane na nosnem okostju 14 dni). Tamponade se vstavijo tudi v nosnice zaradi začetne krvavitve. Od splošno anestezijo vedno vključuje a zdravje tveganje je običajno, da pacient ostane vsaj eno noč pod nadzorom v kliniki.
Naslednji dan se tamponade odstranijo in bolnika odpustijo domov ter tako vstopijo v pooperativno fazo. Približno en teden po operaciji je v zdravniški ordinaciji potreben nov sestanek, med tem se šivi odstranijo, kolikor niso iz samotopijočega se materiala, in nov obliž uporabljena je zasedba. Uporaba novega obliž gips je nekoliko neprijeten, vendar nujen, saj so se prvi oteklini nosu že umirili in stari gips ne more več zagotavljati zanesljive podpore.
Običajno bo zdravnik pacientu že ob tem dogovoril pogled na "nov" nos. Jasno mora biti, da je nos v tem trenutku še vedno močno otekel in je videti veliko večji od končnega rezultata. Po nadaljnjem tednu se obliž končno odstrani in nos se obdela z majhnim lepilnim povojem.
Te lepilne trakove lahko bolnik po nekaj dneh samostojno odstrani. Ker nos po navadi tako kmalu po operaciji spet nabrekne, ga lahko v tem primeru ponovno uporabimo samostojno. Približno 14 dni po korekciji nosu se šteje, da je bolnik spet sposoben za delo in družabno življenje.
V tem trenutku je končni rezultat viden približno 80%, nos potrebuje dolgo časa (do enega leta), da popolnoma popusti. Končni rezultat je dosežen šele po približno enem letu. Korekcija nosu (rinoplastika), tako kot vsaka druga operacija, vedno vključuje tveganja.
Po eni strani lahko obstajajo precej nespecifične posledice, torej tiste, ki se običajno pojavijo kot posledica kakršne koli operacije. Tej vključujejo srce, obtok in / ali dihanje težave med operacijo ali po njej. Poleg tega lahko nastanejo tromboze zaradi časa, ki ga preživite ležeči po korekciji nosu, ali pa se zaradi kirurških rezov razvije okužba rane.
Zlasti pri korekcijah nosu se lahko pojavijo hude pooperativne krvavitve in senzorične motnje (otrplost) nosu. Poleg tega se pri večini bolnikov pojavijo podplutbe (hematomi) na predelu nosu, lic in zlasti okoli oči. V nosu so lahko izrastki brazgotin, ki jih lahko ovirajo dihanje.
Ni zanemarljivo tveganje so depresivna razpoloženja, ki se pojavijo nekaj tednov po operaciji. To se sprva zagotovo sliši nenavadno, kajti "nov" nos bi moral pacienta narediti bolj srečnega in samozavestnega, a obraz človeka izjemno nariše, na obraz pa močno vpliva videz nosu. "Novi" nos se mnogim bolnikom najprej zdi nenavaden in se nekaj časa ne morejo identificirati s celotnim učinkom obraza.
