Zaporedja DNK
Pri zaporedju DNA se z biokemijskimi metodami določa zaporedje nukleotidov (molekula DNA baze s sladkorjem in fosfatom) v molekuli DNA. Najbolj razširjena metoda je metoda prekinitve verige Sanger. Ker je DNA sestavljena iz štirih različnih podlag, so uporabljeni štirje različni pristopi.
Vsak pristop vsebuje DNA, ki jo je treba sekvencirati, primer (začetna molekula za sekvenciranje), DNA polimerazo (encim, ki podaljša DNA) in mešanico vseh štirih nujnih nukleotidov. Vendar pa je pri vsakem od teh štirih pristopov druga baza kemično spremenjena tako, da jo je mogoče vključiti, vendar ne zagotavlja točke delovanja za DNA polimerazo. To nato vodi do prekinitve verige. Ta metoda tvori fragmente DNA različnih dolžin, ki jih nato kemično ločijo s tako imenovano gelno elektroforezo glede na njihovo dolžino. Nastalo sortiranje lahko prevedemo v zaporedje nukleotidov v zaporedju odseka DNA, tako da vsako bazo označimo z drugo fluorescentno barvo.
DNA hibridizacija
Hibridizacija DNA je molekularno genetska metoda, ki se uporablja za dokazovanje podobnosti med dvema posameznima verigama DNK različnega izvora. Ta metoda uporablja dejstvo, da je dvojna veriga DNA vedno sestavljena iz dveh komplementarnih enojnih verig. Bolj ko sta si obe enojni verigi podobni, več baz tvori trdno povezavo (vodikove vezi) z nasprotno osnovo ali več je baznih parov.
Med odsekoma na dveh verigah DNA, ki imata drugačno zaporedje baz, ne bo prišlo do parjenja baz. Relativno število spojin lahko zdaj določimo z določitvijo tališča, pri katerem se ločena novonastala dvojna veriga DNA. Višje kot je tališče, bolj komplementarne baze tvorijo vodikove vezi med seboj in bolj podobni sta si obe verigi. To metodo lahko uporabimo tudi za odkrivanje določenega baznega zaporedja v zmesi DNA, zato lahko umetno oblikovane fragmente DNA označimo s (fluorescentnim) barvilom. Nato služijo za označevanje ustreznega osnovnega zaporedja in ga tako lahko naredijo vidnega.
Vsi članki v tej seriji:
