Simptomi
Klavstrofobija: Klavstrofobija opisuje strah pred ozkimi ali zaprtimi prostori. Gre za tako imenovano specifično fobijo, pri kateri je tesnoba omejena na en predmet ali situacijo. Ozki prostori, kot so dvigala, pri bolniku sprožijo bolj ali manj zatirajoč, napet občutek.
Če se zadevna oseba znajde v situaciji, so celo fizični simptomi, na primer težki dihanje ali se lahko sproži težko dihanje, čeprav vzroka za to ni. Bolnik praviloma ve, da so njegovi strahovi neutemeljeni, vendar jih ne more preprosto izključiti in zato pogosto doživlja psihološko stisko. To lahko vodi do izogibanja vedenju, s katerim se bolnik poskuša izogniti okoliščinam, ki sprožijo strah.
Ko se soočimo s to neprijetno situacijo, lahko pride do napada panike. Agorafobija: Pri agorafobiji je tesnoba skoncentrirana na javnih mestih, gneči (npr. V avtobusu, podzemni železnici ali v dvoranah) in v situacijah, ko je bolnik sam, na primer pri samostojnem potovanju ali neznanih krajih daleč od doma. Strah je strah, da se bodo pojavile problematične situacije, iz katerih pacient ne more pobegniti ali v katerih mu ni treba takoj pomagati.
Možne skrbi delno povzročajo že narejene izkušnje, ki so pri pacientu povzročile nekakšno travmo. Omotičnost, omedlevica, izguba kontinence (nadzor urina in črevesja), pa tudi srce težave s povezanimi bolečina lahko igrajo vlogo v tem kontekstu. Zgoraj omenjeni pričakovani simptomi predstavljajo le izsek splošnih možnosti.
V okviru te klavstrofobije bolnik razvije izogibanje. Takšnim neprijetnim situacijam se skuša izogniti, vendar to pogosto vodi v kritične situacije, na primer v socialno izolacijo. Tesna okolja lahko obiskujete samo v družbi ali pa jih sploh ne.
Če pride do konfrontacije, lahko pride do napada panike, ki ga lahko spremljajo fizični simptomi. Čeprav je panična motnja osamljena psihiatrična motnja, je pogosto povezana z anksiozne motnje, še posebej v kombinaciji z agorafobija. Na začetku diagnoze je treba preučiti, ali je bolnikova tesnoba normalna ali nenormalna.
Tu imajo vlogo simptomi, ki se pojavijo, kakršne koli predhodne bolezni in stopnja socialne omejitve, ki jo povzroča izogibanje. V primeru že obstoječih stanj je treba upoštevati tako psihiatrične kot fizične bolezni. Na primer v okviru bolezni srca in ožilja angina pectoris, se pojavi simptom, ki ga prizadeti opišejo kot zategovalni, ožji občutek v zgornjem delu telesa.
Če se simptomatologija pojavi v majhnih prostorih, je lahko lažno povezana s klavstrofobijo. Če takšne duševne ali fizične bolezni ni, se zdi, da obstaja primarna anksiozna motnja. Prva izbira sredstev za diagnosticiranje in ocenjevanje anksiozne motnje so psihološki testi.
Ti so običajno strukturirani kot vprašalniki, izpolni pa jih sam bolnik (samoocena) ali izpraševalec (zunanja ocena). Na primer, pri diagnozi vprašljivo agorafobija, bi lahko preučili obstoječe vedenje izogibanja. Neposredno vprašanje o stresnih ali zastrašujočih situacijah lahko tudi kaže na razvito anksiozno motnjo, če so odgovori nenavadni (zdravi ljudje teh situacij ne uvrščajo med negativne).
Vsi članki v tej seriji:
