Simptomi
Endogeni hematogeni osteomielitis je običajno bolezen celotnega telesa pri dojenčkih in majhnih otrocih in se ponavadi kaže z a povišana telesna temperatura do približno 40 ° C. Poleg tega depresija drgetanje postane opazno. Območja, ki jih prizadene vnetje kosti, postanejo opazna zaradi močne rdečice, otekline in pritiska bolečina. Zgoraj omenjeni simptomi so pri odraslih običajno manj resni.
Tu so tudi tipični simptomi depresija, bolečina in funkcionalne omejitve na prizadetih območjih. Vnetje ustreznega predela lahko postane opazno z rahlim pregrevanjem (lahko tudi pordelostjo), vendar so te vrste simptomov v primerjavi z dojenčki in malčki precej manj izrazite. Kot smo že večkrat omenili, lahko takšna bolezen v določenih okoliščinah postane kronična.
V tem primeru je bolečina na prizadetih območjih, vključno s funkcionalnimi omejitvami, je glavni poudarek. V primeru akutnega hematogenega dojenčka osteomielitis, možnosti za okrevanje so dobre z zgodnjo terapijo. V primerih, ko je bolezen že napredovala in povzročila uničenje rastne plošče, se včasih lahko pojavijo znatne motnje rasti.
Tudi v primeru akutnega hematogenega osteomielitis in otroštvo, napoved je bistveno odvisna od poškodbe rastne plošče. Tudi tu se lahko včasih pojavijo znatne poškodbe kosti, kar lahko v določenih okoliščinah privede do skrajšanih okončin. -> Več o diagnostiki osteomielitisa Ebenso velja za akutni endogeni - hematogeni osteomielitis pri odraslih: Če bolezen diagnosticiramo pravočasno in jo dosledno zdravimo, je zdravljenje običajno mogoče brez trajnih poškodb. Obstaja pa tveganje, da se bolezen, če je ne odkrijemo zgodaj in jo ustrezno zdravimo, spremeni v kronični osteomielitis.
V primerjavi z akutno obliko je kronični osteomielitis težko zdraviti in se ponavadi vname tudi v primeru uspešnega celjenja (obnovljena okužba kosti). Eksogeni osteomielitis je vnetje kostni mozeg, ki jo povzroči odprta rana po nesreči (= posttravmatična) ali med operacijo (= pooperativna). V obeh primerih kalčki prodrejo od zunaj in se v predelu rane razširijo tako, da se znotraj kosti sprva razvije lokalno vnetje.
Kot pri endogenem hematogenem osteomielitisu tudi tu spadajo glavni patogeni Staphylococcus aureus, pa tudi Escherichia coli in Proteus. Tudi druge bakterijske patogene lahko štejemo za povzročitelje bolezni. Potek bolezni je zelo individualen in je odvisen od različnih dejavnikov.
Obseg širjenja patogenov v kosti in iz kosti je odvisen predvsem od posameznikove imunske zaščite bolnika. To pomeni, da zlasti bolniki z zmanjšano imunsko obrambo (na primer po presaditev, ki jih povzroča tako imenovana imunosupresivna terapija) vplivajo akutni, pa tudi kronična bolezen napredovanje osteomielitisa. Poleg tega bolniki s pomanjkanjem kri ogrožena je tudi oskrba kosti.
Tako je na primer pri bolnikih, ki trpijo zaradi sladkorna bolezen mellitus (= diabetes) oz arterioskleroza (= utrjevanje arterij). Zaradi zgodovine razvoja (posttravmatski, pooperativni) eksogenega osteomielitisa je razumljivo, da se ta bolezen pojavlja pretežno pri odraslih. Statistični podatki kažejo, da so nesreče moške pogosteje prizadete kot ženske, zato lahko sklepamo, da je moški pogosteje prizadeta tudi zaradi bolezni.
Pri akutni obliki eksogenega pooperativnega osteomielitisa lahko prve simptome opazimo že tri do štiri dni po operaciji. Bolnik običajno reagira z povišana telesna temperatura, oteklina in pordelost prizadetega območja ter možno izločanje ran. Tudi bolniki se pogosto pritožujejo zaradi bolečin in depresija.
Primerljivi simptomi so opaženi pri posttravmatskem osteomielitisu. V takih primerih je potrebno hitro posredovanje, da se prepreči prehod na sekundarni kronični osteomielitis. Pojav zgoraj omenjenih simptomov v kombinaciji s travmatičnimi izkušnjami ali kot posledica operacije že omogoča ugotovitev prisotnosti eksogenega osteomielitisa.
Praviloma se nadaljnja diagnoza postavi s pomočjo kri analiza. V tem postopku je Vrednost CRP se meri kot barometer vnetja, prav tako kot kri stopnja sedimentacije (BSG), ki se v primeru osteomielitisa znatno poveča. Za vnetja v telesu je značilno tudi povečanje koncentracije belih krvnih celic (= levkociti; levkocitoza).
Vendar so ti diagnostični ukrepi pomembni le v primeru akutne oblike, saj pri kroničnem osteomielitisu obe vrednosti kažeta le zmerno povečanje. Kostne spremembe so običajno vidne šele dva do tri tedne po začetku bolezni. Potem pa so vidne spremembe (prim.
Rentgen) v obliki kalcifikacij (= okostenelosti) se pokažejo svetlejše lise in / ali odcep pokostnice od kosti. Če je osteomielitis kroničen, krvna žila okluzija lahko privede do zmanjšanega pretoka krvi v kosti, kar lahko privede celo do kostnega infarkta. Rezultat kostnega infarkta je odmiranje določenih delov kosti, ki ostanejo kot okužena telesa (= sekvestri) na okuženem območju.
To lahko prepoznamo kot svetlo obarvano mejo v Rentgen diagnostike, saj na mrtvo kostno tkivo običajno odgovarja tvorba novega kostnega tkiva. Svetlo obroba je torej vezivnega tkiva. Poleg tega sonografija (= ultrazvok Za pozitivno stran je treba omeniti, da je na primer ločitev pokostnice od kosti, ki je posledica nastanka abscesov, opazna prej kot pri Rentgen sliko.
Kot nadaljnji diagnostični ukrep je tako imenovani skeletni scintigrafija je lahko uporabljen. Ta diagnostična metoda omogoča odkrivanje vnetnih procesov z zelo šibkimi radioaktivnimi pripravki (= radiofarmaki). Terapevtsko lahko izvajamo tako konzervativne kot kirurške ukrepe.
Zaradi pogosto obstoječih slabih lokalnih pogojev krvnega obtoka ima konzervativna antibiotična terapija le malo možnosti za ozdravitev, saj je na predvidenem mestu mogoče doseči le nezadostno koncentracijo učinkovine. Iz tega razloga eksogeni osteomielitis običajno zdravimo kirurško. Obstajajo različni načini nadaljevanja, na primer: eksogeni akutni osteomielitis lahko preraste v hudo bolezen celotnega telesa in v neodkritih primerih celo vodi do sepse (= zastrupitev krvi), kar ima lahko resne posledice, kot je poškodba organov.
V primeru eksogenega akutnega osteomielitisa je potrebno hitro posredovanje, saj je prehod v sekundarni kronični osteomielitis tekoč. Kronični osteomielitis ima veliko manj možnosti za ozdravitev in lahko privede do izrazitih procesov prenove kosti do motenj kostne stabilnosti zaradi kostnih infarktov. Možno je tudi, da se bolezen lahko razširi na sosednje spoji, kar ima za posledico precejšnje omejitve gibanja.
V hujših primerih se lahko pojavi celo otrdelost in skrajšanje okončin (amputacije).
- Kirurško radikalno odstranjevanje žarišča vnetja, po možnosti v kombinaciji z mehko kostjo cepljenje (= presaditev kostne snovi iz druge, avtologne, zdrave kosti), namakanje in odtoki.
- Vstavitev namakanja - sesanja - drenaže.
- Sistemsko zdravljenje z antibiotiki v obdobju enega do približno enega meseca in pol.
Če bolezen osteomielitis odkrijemo zgodaj, obstaja možnost zdravljenja brez preostalih poškodb. Kot smo že omenili, se terapija običajno izvaja kirurško, saj je konzervativna antibiotična terapija redko učinkovita zaradi slabe oskrbe s krvjo kosti.
Ker je prehod v sekundarno - kronično obliko osteomielitisa tekoč, je zdravljenje pogosto težko (glej zgoraj). Kronični osteomielitis ponavadi tvori recidive tudi po morebitnih zdravilnih uspehih, tako da se bolezen lahko vedno znova vname.