Sindrom zadnjega tarzalnega kanala
Zadnja tarzal tunelni sindrom pa prizadene tibialni živec in se kaže v notranjosti gleženj regiji. N. tibialis, golenični del N. ischiadicus, poteka v globini telečjih mišic, globokem fleksorskem polju, vse do stopala. Tam poteka po notranji strani reke gleženj skozi medialno ali posteriorno tarzal tunel (= canalis malleolaris) do podplata stopala.
Med prehodom skozi tarzal tunel je tibialni živec ločen na dve živčni veji, stransko in medialno plantarno živci. Prehod skozi tarzalni kanal predstavlja ustrezno zožitev, tako da je zelo verjeten sindrom ozkega grla tibialnega živca. Zadnja sindrom tarzalnega kanala tudi na splošno se pojavlja pogosteje kot sindrom sprednjega tarzalnega kanala.
Anatomsko zožitev povzroča kompaktna lokacija različnih struktur. Retinaculum musculi flexorum, vezi podobna struktura med medialnim kalkaneusom in notranjim gleženj, je treba poudariti. Kot v sprednjem delu sindrom tarzalnega kanala, poškodbe, zlomi, a ganglija, presnovne motnje (sladkorna bolezen melitus, protin, hipotiroidizem, Itd)
ali tendosinovitis lahko sproži vesoljski proces, ki vodi do stiskanja živcev. Drug dejavnik tveganja za posterior sindrom tarzalnega kanala je mehanska preobremenitev, ki jo povzroča dolg jogging ("Joggers Foot"). Za diagnozo so odločilne predvsem informacije, ki jih bolnik posreduje med anamnezo (zaslišanje pri zdravniku) in kliničnem pregledu. Med tem pregledom pogosto pride do pritiska bolečina za prizadetim notranjim gležnjem in je Hoffmann-Tinelov znak pogosto pozitiven.
Da bi preveril ta znak, preiskovalec tapka živčne poti in lahko povzroči, da se bolnik naelektri bolečina v bolečem predelu. Z elektrofiziološkimi metodami lahko merimo hitrost prevodnosti živca goleničnega živca, ki je na tem področju zmanjšana pri sindromu tarzalnega kanala. Test izločanja znoja na podplatu z uporabo testa ninhidrina je lahko tudi informativen, saj se pri sindromu tarzalnega kanala pogosto zmanjša.
MRI (slikanje z magnetno resonanco) ima odločilno prednost, da lahko prikazuje mehka tkiva, kot so vezi in hrustanec, zelo dobro. To je še posebej koristno pri diagnostiki gleženjski sklep, kjer so še posebej pogoste strgane vezi ali prekomerno raztezanje in vnetje. Slikanje z magnetno resonanco temelji na gibanju atomov in ker je naše telo v glavnem sestavljeno iz molekul vode, se gibanje teh molekul v glavnem uporablja za slikanje. To tudi pojasnjuje, zakaj pljuča oz kosti niso posebej dobro vidni pri MRI. V teh tkivih ni veliko molekul vode.
Vsi članki v tej seriji: