Identiteta v smislu družbene identitete izhaja iz procesov socialne kategorizacije. Ljudje se vidimo kot ljudje, kot del določenih skupin in kot posamezniki. Ljudje članstvo v skupini povezujejo z določenimi vrednotami, ki prispevajo k njihovi lastni vrednosti.
Kaj je identiteta?
Identiteta v smislu družbene identitete izhaja iz procesov socialne kategorizacije. Ljudje se vidimo kot ljudje, kot del določenih skupin in kot posamezniki. Ko govorimo o identiteti v smislu psihofizičnih procesov, govorimo o človekovi družbeni identiteti. V kognitivni socialni psihologiji je teorija socialne identitete najpomembnejša teorija o medskupinskih odnosih. Spodbude iz zunanjega okolja organizira človek možganov v logično celoto in nato razvrščeni v kategorije. Medicina pozna razvrstitev dražljajev že od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Prva dela iz tega časa so teoriji družbene identitete služila kot izhodišče. Pojem identitete obstaja v smislu družbene identitete od sredine sedemdesetih let. Štirje medsebojno vplivni psihološki procesi prispevajo k človekovi družbeni identiteti (drugi modeli identitete opisujejo več, manj ali drugačne procese. Kajti identiteta je še vedno zapletena v številne dvoumnosti). Identiteta se poleg kategorizacije oblikuje iz družbenih primerjav in lastne družbene posebnosti. Identiteta osebe je opredeljena s pripadnostjo določeni skupini in ustreza delu osebno razvitega samopodobe.
Funkcija in naloga
Procesi kategorizacije so postali pomembni za obdelavo dražljajev v šestdesetih letih. Prilagojeni obdelavi dražljajev so postali pomembni tudi za teorijo družbene identitete. Procesi kategorizacije, povezani z identiteto, ustrezajo socialnim klasifikacijam, s pomočjo katerih ljudje naredijo svoje družbeno okolje bolj pregledno in predvidljivo. Ljudje v kontekstu organizacije zunanjih dražljajev na primer dojemajo druge ljudi kot pripadnike v določenih okoliščinah in jih združujejo. Socialna kategorizacija torej ustreza strukturiranju družbenega okolja, kar v vsakem primeru privede do ocene posameznih kategorij in tako poveže strukture z določenimi valencami. Vsak človek je sam del določenih družbenih skupin in tudi sebe dojema kot del njih. Članstvo v določeni skupini je povezano z vrednotami, ki si jih posameznik pripiše kot rezultat članstva. Tako socialna identiteta prispeva k človekovemu samopojmu. Osebe si prizadevajo za pozitivno samopodobo. Iz tega razloga si ponavadi samodejno prizadevajo za pozitivno družbeno identiteto in s tem članstvo v skupini, s katero dobijo prijetne valence. Zato vsak človek svojo socialno skupino loči od zunanjega sveta in jo loči na pozitiven način. Članstvo v določeni družbeni kategoriji ljudi spodbuja k lastni skupini. Druge skupine so omalovažene v korist lastne skupine. Ljudje kategorizirajo sebe in druge osebe na različne stopnje abstrakcije, toda za socialno identiteto je v skladu s teorijo, ki je predstavljena tukaj, pomembni le trije. Osebe se najprej opredelijo za človeka, nato kot člana v določeni skupini in nazadnje kot posameznika. Dodelitev identitete kot dela skupine nato izniči dele posamezne identitete. Posledica je depersonalizacija v korist skupine. Le s to depersonalizacijo je mogoče razložiti pojave skupin, kot sta etnocentrizem ali sodelovanje. V teh procesih se posameznik ne vede več individualno, temveč se prilagaja skupini in pogosto vedenje usmerja v prototip skupine.
Bolezni in pritožbe
Študije so pokazale, da skupine po negativni primerjavi z drugo skupino poskušajo nadomestiti nastalo negativno socialno identiteto tako, da takoj poiščejo nove družbene skupine, ki bodo izboljšale njihovo osebno socialno identiteto. Neposredni napadi na uspešnejšo skupino so tudi sredstvo za ohranjanje pozitivne družbene identitete. Študije kažejo, da preprečevanje medskupinske diskriminacije povzroči znižanje samozavesti članov skupine. Dokumentiran je tudi obratni vpliv. V povezavi z družbeno identiteto so zato pomembni različni psihološki problemi in bolezni. Če je oseba član družbene skupine in svojo skupino dojema kot manjvredno v primerjavi z drugimi, ima lahko ta sodba resne posledice za lastno vrednost prizadete osebe. Običajno prizadeta oseba usmerja protiukrepe za ponovno izboljšanje lastne družbene identitete in si tako pridobi lastno vrednost. Če pa ni možnosti niti spreminjanje skupin niti diskriminacija drugih skupin, lastna vrednost osebe ostaja na nizki ravni. Negativna lastna vrednost lahko dolgoročno spodbuja jezo in agresijo. Pogosto se pojavijo socialne težave, kot so zavist in ljubosumje, spolne težave in ovire ali hude negotovosti. Hude bolezni, kot so depresija, debelost, alkoholizem, ali obsesivne misli in dejanja so lahko tudi posledica vztrajne negativne samozavesti. Tudi če se ljudje sploh ne počutijo kot člani neke družbene skupine in ne čutijo, da jim je mesto v kateri koli skupini, to razmerje negativno vpliva na lastno vrednost. Vsaj vztrajno nezadovoljstvo je tipična posledica.
