Soočenje terapija je določen postopek v okviru psihoterapevtskega zdravljenja, pri katerem se bolnik neposredno sooči s situacijami ali dejavniki, ki sprožajo tesnobo. S tem želimo doseči, da se tesnoba lahko zmanjša. Soočenje terapija mora potekati le pod strokovnim nadzorom.
Kaj je soočenje?
Soočenje terapija je poseben pristop k psihoterapija zdravljenje, pri katerem se bolnik neposredno sooči s situacijami ali dejavniki, ki povzročajo tesnobo. Strokovnjaki z izrazom konfrontacijska terapija označujejo komponento psihoterapevtskega zdravljenja, ki se uporablja na primer, kadar bolnik trpi zaradi tesnobe ali obsesivno-kompulzivnih motenj. Še posebej simptomi anksiozne motnje običajno sproži eden ali več dejavnikov, kar lahko vodi do napada panike. Pri konfrontacijski terapiji se bolnik posebej sooči s točno tem sprožilnim dejavnikom (drugače ga zato imenujejo tudi "izpostavljenost"). Poteka pod terapevtskim nadzorom in naj bi dosegel oslabitev ali celo popolno zmanjšanje strahov / prisil. Soočena terapija ni samostojna terapija, kot že ime pove, temveč vedno le del celovitejšega zdravljenja. Študije so pokazale, da lahko terapevti dosežejo velik uspeh pri anksioznih bolnikih s takšnimi tehnikami soočenja.
Funkcija, učinek in cilji
Ljudje, ki trpijo zaradi anksiozna motnja v svojem vsakdanjem življenju niso redko omejeni. Nekateri dražljaji povzročajo različno resnost tesnobnih in paničnih reakcij. Ti dražljaji so lahko precej nespecifične situacije (velika gneča, zaprti prostori) ali zelo specifični sprožilci (pajki). Odvisno od resnosti anksiozna motnja in verjetnost, da bodo naleteli na določen sprožilec, anksiozni bolniki v različni meri trpijo zaradi svoje motnje. Če iz tega razloga poiščejo psihoterapevta, lahko psihoterapevt opravi konfrontacijsko terapijo po posvetovanju s pacientom. Med tem posegom so prizadete osebe posebej izpostavljene sprožilnemu dražljaju; z drugimi besedami, soočiti se morajo s tistim, kar jih najbolj prestraši. Pred tem poteka podroben pogovor, v katerem terapevt pacienta počasi pripravi na to, kar se bo zgodilo. To pomeni, da se najprej razpravlja o dražljaju in si na primer ogledajo ustrezne slike ali video posnetki. Vsak korak je skrbno usklajen s pacientom. Nenaden ali presenetljiv pristop terapevta bi lahko anksiozna motnja še slabše. Zadnji korak je neposredno soočenje. Ves čas je terapevt prisoten in pozitivno vpliva na pacienta. Cilj konfrontacijske terapije je trpečemu pokazati, da ima njegova tesnoba meje. Bolniki z anksioznostjo pogosto verjamejo, da se njihova tesnoba lahko stopnjuje v "neskončnost" in sčasoma vodi do njihove smrti. Če se soočijo s sprožilcem, čez nekaj časa opazijo, da se strah ne poveča, ampak sprva ostane enak, nato pa celo oslabi. Strokovnjaki to označujejo kot "neučenje" strahu, pri katerem pacient ugotovi kot končno posledico, da so bili njihovi strahovi neutemeljeni in da jih v prihodnje ne bo več trpel.
Tveganja, neželeni učinki in nevarnosti
Statistično gledano konfrontacijska terapija pogosto doseže dobre rezultate. Vendar pa nosi tudi nekaj tveganj za bolnika. Če se na primer izpostavljenost ustavi na sredini, ker pacient ne more prenesti situacije, to lahko vodi do poslabšanja simptomov. Tudi samozavest lahko znatno trpi, če konfrontacijska terapija ne uspe. V najslabšem primeru se anksiozna motnja posledično stopnjuje, kar močno oteži zdravljenje. Zato je za uspeh terapije zelo pomembno, da bolnik soočenje prenese do konca. Nenazadnje je uspeh bistveno odvisen tudi od terapevta ali od odnosa med pacientom in terapevtom. Anksiozno motnjo lahko oslabimo ali odpravimo s pomočjo konfrontacijske terapije le, če se predhodno ali sočasno izvaja celovito zdravljenje. Zelo pomembni so tudi pripravljalni seansi. Terapevt, ki svojega pacienta ne pripravi na soočenje, tvega, da se bo samo poslabšal anksiozne motnje. Terapijo s soočenjem je zato treba izvajati le, če se pacient s tem strinja in med obema stranema obstaja ustrezen odnos zaupanja.
