Model SORKC predstavlja razširitev tistega, kar je znano kot operantno kondicioniranje. To je vedenjski model, ki ga lahko uporabimo za razlago pridobivanja vedenja in samega vedenja.
Kaj je model SORKC?
Model SORKC je model, ki se uporablja predvsem v kognitivnih sistemih vedenjska terapija za diagnosticiranje, razlago ali spreminjanje vedenja. Vedenjski modeli predpostavljajo, da določenega problemskega vedenja ne smemo preučevati ločeno, temveč glede na trenutno situacijo ali posledične posledice. Model SORKC je model, ki se uporablja predvsem v kognitivnih sistemih vedenjska terapija za diagnozo, razlago ali spremembo vedenja. Včasih se imenuje "horizontalna analiza vedenja". Vključuje zbiranje informacij o določeni težavi in nato ugotavljanje korelacij in pogojev. To omogoča organiziranje informacij o različnih vedenjskih težavah in določitev načrta zdravljenja. Model SORKC je učenje teoretični model, ki sta ga razširila Kanfer in Saslow, pri čemer sta vključila tudi spremenljivko organizma (O), ki je bila sprva uporabljena za označevanje samo bioloških vzrokov vedenja. Kasneje pa so to spremenljivko dopolnili tudi značilnosti, izkušnje, prepričanja ali sheme zadevne osebe, kar bi lahko bilo pomembno pri razlagi vedenja. S pomeni dražljaj, ki so vsi notranji ali zunanji dražljaji. R pomeni reakcijo, C pomeni posledice, ki nastanejo, K pa nepredvidene dogodke. Tako lahko model SORKC ločimo od tako imenovane vertikalne analize vedenja, ki analizira cilje in načrte na višji ravni, ki v mnogih situacijah vplivajo na vedenje posameznika.
Funkcija, učinek in cilji
V obliki vedenjske enačbe model SORKC opisuje osnovo učenje procesira in razloži pojav tega vedenja kot tudi vedenja samega. Model SORKC je razvil Frederick H. Kanfer, ki je še razširil bihevioristiko učenje model. Temelji na predpostavki, da se lahko ljudje do neke mere osamosvojimo od vplivov okolja, ker se lahko okrepimo ali obvladujemo, kar lahko imenujemo tudi samoregulacija. Samoregulacija pomeni prekinitev avtomatiziranega vedenja ali kadar to ni več primerno za doseganje določenih ciljev. Nato določen cilj sproži regulativni postopek. V prvi fazi opazimo lastno vedenje in ga povežemo s ciljnim vedenjem. V drugi fazi se tako pridobljene informacije primerjajo z nekaterimi standardi ali merili za primerjavo. Če zadevno vedenje standarda ne doseže, se začne učni proces, v katerem naj pride do spremembe vedenja, ki se nato spet primerja s standardom, dokler novo vedenje ne ustreza standardu. Posledično pride do samo okrepitve in občutka zadovoljstva. Če je nekdo mnenja, da standarda ni mogoče doseči, potem sledi zaključek samoregulacijskega zaporedja. V postopku samoregulacije ločimo naslednje spremenljivke:
- Vplivi od zunaj
- Kognitivni procesi, ki izvirajo iz same osebe in lahko vplivajo tudi na okolje
- Osnovne biološke in fiziološke razmere, ki vplivajo na učenje, razmišljanje ali vedenje.
Model SORKC se zelo pogosto uporablja, zlasti v vedenjski terapiji:
- Tu se S (dražljaj) nanaša na notranji ali zunanji dražljaj in zajema pogoje, ki sprožijo določeno vedenje. (V kakšnih okoliščinah pride do vedenja?).
- O (organizem) pomeni posamezne začetne pogoje. (Kaj doživi posamezna oseba?)
- R (reakcija) označuje vedenje, ki sledi dražljaju. (Kakšno je vedenje posamezne osebe?).
- K (kontingenca) pomeni časovno zaporedje reakcij. (Kakšno je razmerje med vedenjem in posledicami?
- C (posledice) označuje posledice posameznega vedenja. (Kakšne so negativne ali pozitivne posledice vedenja)?
V skladu s to shemo dražljaj sproži določeno reakcijo, kar ima za posledico nadaljnje posledice. Če se postopek ponovi, se reakcija okrepi in na primer se lahko pojavijo ali tudi zdravijo duševne bolezni, na primer s spreminjanjem dražljajev ali z drugačnim vedenjem. Če želi terapevt zbrati ali strukturirati diagnostične informacije, je najprej definirano vedenje problema. Nato se problematično vedenje opiše z različnimi komponentami in prepoznajo notranji ali zunanji dražljaji. Nato so opisane posledice ali dejavniki, ki nadzorujejo vedenje. V praksi pogosto ločimo dolgoročne in kratkoročne posledice.
Tveganja, neželeni učinki in nevarnosti
V prvih dneh vedenja terapija, analiza funkcionalnega vedenja je bila jedro diagnostike, na podlagi katere je bila kasneje načrtovana terapija. Medtem se zelo pogosto sprašuje, ali se posamezno vedenje in analiza problemov resnično splača. Eden od argumentov je na primer ta, da zaradi standardiziranega, značilnega za motnje postopka, analiza vedenja posameznika ni videti potrebna za nekatere duševne bolezni. Vendar ocenjeni postopki še ne obstajajo pri vseh duševnih motnjah, zato je treba v teh primerih izbrati ali utemeljiti posamezne metode. Vendar imajo številni vedenjski sistemi, vključno z modelom SORKC, na primer omejitve pri kartiranju medosebnih procesov (npr. Družinskih konfliktov). Poleg tega modela tudi ni mogoče uporabiti v primerih hudih zlorab depresija, nasilje, psihotične epizode ali akutne krize.
