Stopnja preživetja | Ewingov sarkom

Stopnja preživetja

Stopnje preživetja so v medicini na splošno podane kot statistična vrednost "5-letne stopnje preživetja". To izraža v odstotkih število preživelih po petih letih v določeni skupini bolnikov. Za Ewingov sarkom, navedena stopnja preživetja se giblje med 40% in 60-70%.

Ti široki razponi izhajajo iz dejstva, da je stopnja preživetja odvisna od okužbe posamezne kostne regije. Na primer, če kosti prizadetih rok in / ali nog, je petletno preživetje 5-60%. Če je medenične kosti stopnja preživetja 40%.

Kako visoko je tveganje za ponovitev bolezni?

Povprečna petletna stopnja preživetja je 5%. Tu lahko domnevamo, da je to agresivno in maligno rak. Petletna stopnja preživetja kaže, da je v povprečju polovica vseh diagnosticiranih Ewingov sarkom vodi v smrt. Če pa po 5 letih uspešnega zdravljenja Ewingov sarkom nadaljnjih ugotovitev ni mogoče zaznati, rak naj bi bil ozdravljen.

Porodna oskrba

priporočila:

  • V 1. in 2. letu: mora biti klinični pregled vsake tri mesece. To običajno vključuje lokalnega prebivalca Rentgen pregled, laboratorijske preiskave, CT prsnega koša in skeleta celotnega telesa scintigrafija. Enkrat na šest mesecev se običajno opravi lokalni MRI.
  • V 3. do 5. letu: klinični pregled je treba opraviti v šestmesečnih presledkih. Med tem pregledom je bil domačin Rentgen pregled, laboratorijske preiskave, CT prsnega koša in skeleta celotnega telesa scintigrafija se običajno izvajajo. Enkrat na leto se običajno opravi lokalni MRI. - Od 6. leta dalje se navadno enkrat letno izvajajo: an Rentgen kontrola z laboratorijskim pregledom in CT prsnega koša ter skeleta celotnega telesa scintigrafija in lokalni MRI.

Povzetek

Bolezen (Ewingov sarkom) je ime dobil po prvem opisu Jamesa Ewinga leta 1921: zelo maligni tumorji, ki se razvijejo iz degeneriranih primitivnih nevroektodermalnih celic (= nezrele predhodne celice živčnih celic). Tako sindromi Ewing spadajo med primitivne, maligne in solidne tumorje. Kot smo že omenili, Ewingovi sarkomi prizadenejo predvsem srednja področja dolge cevaste kosti in medenico, možno pa je tudi, da nadlaket (= nadlahtnica) ali rebra so prizadeti, tako da vzporedno z osteosarkom Pojavi se.

Zaradi spremljajočih znakov vnetja zmedenost z osteomielitis je možno. Zaradi metastaze, ki se pojavijo zelo hitro (približno 1⁄4 vseh bolnikov že kaže tako imenovano hčerko metastaze pri diagnozi) lahko v mehkih tkivih najdemo sindrome Ewinga podobne rabdomiosarkom.

Pljuča so običajno najbolj prizadeta zaradi metastaz. Vzroki, ki bi lahko bili odgovorni za razvoj Ewingov sarkom so še vedno neznana. Vendar se trenutno domneva, da niti genetska komponenta (dednost) niti že izvedena radioterapijo lahko odgovoren za razvoj.

Ugotovljeno pa je bilo, da se Ewingov sarkom pogosto pojavi, kadar v družini obstajajo skeletne anomalije ali kadar bolniki trpijo zaradi retinoblastom (= maligni tumor mrežnice, ki se pojavi v adolescenci) od rojstva. Raziskave so pokazale, da tumorske celice tako imenovane družine Ewingovega sarkoma kažejo spremembo na kromosomu št. 22.

Predpostavlja se, da je ta mutacija (genetska sprememba) prisotna pri približno 95% vseh bolnikov. Sarkomi Ewing lahko povzročijo otekanje in bolečina v prizadetih regijah, kar je lahko povezano tudi s funkcionalnimi omejitvami. Vročina in zmerna levkocitoza (= povečanje števila levkocitov v kri) so tudi možni.

Zaradi možnosti zamenjave z na primer osteomieliti (glejte zgoraj) diagnoza ni vedno enostavna in zato lahko zahteva biopsijo (= pregled tkiv vzorca tkiva) poleg slikovnih postopkov (rentgenski pregled). Terapevtski pristopi se običajno uporabljajo na več ravneh. Po eni strani tako imenovani terapevtski načrt običajno predvideva kemoterapevtsko zdravljenje (= neoadjuvantno kemoterapija).

Tudi po kirurški odstranitvi Ewingov sarkomse bolnik terapevtsko zdravi z radioterapijo in po potrebi obnovi kemoterapija. Tu je razlika do osteosarkom postane opazen: v primerjavi s sindromom Ewinga ima osteosarkom nižjo občutljivost na sevanje. Ali se pojavijo ponovitve (obnovljena rast tumorja), je močno odvisno od obsega nastanka metastaz, odziva na predoperativni poseg kemoterapija in "radikalnost" odstranjevanja tumorja. Trenutno se domneva, da je petletna verjetnost preživetja približno 50%. Zlasti kirurške izboljšave v zadnjih 25 letih so omogočile izboljšanje verjetnosti preživetja