Stroški vedenjske terapije | Vedenjska terapija

Stroški vedenjske terapije

Stroški vedenjske terapije se razlikujejo glede na lečečega psihologa oz psihiater, poleg tega so stroški vedenjske terapije odvisni od tega, kje pacient želi izvajati vedenjsko terapijo. Ker gre za vedenjsko terapijo kot za priznano psihološko terapijo, stroške vedenjske terapije običajno prevzame pravna oseba zdravje Zavarovalnica. Če bi pacient želel izvesti vedenjsko terapijo, ne da bi to imela medicinsko indikacijo, s čimer ima prepoznano psihološko bolezen, potem je lahko, da mora pacient plačati stroške vedenjske terapije. Na splošno pa v večini primerov stroški vedenjska terapija so zajeti v zdravje zavarovanja in pacientu ni treba doplačati.

Vedenjska terapija za anksiozne motnje

Vedenjska terapija je priznana oblika terapije v psihologiji in jo psihologi in psihoterapevti pogosto uporabljajo za zdravljenje različnih duševnih motenj. Vedenjska terapija je še posebej učinkovit pri zdravljenju anksiozne motnje, kot je povečan strah (fobija) pred višino ali pajki, pa tudi druge oblike tesnobe. Da bi tesnobo pozdravili s pomočjo vedenjske terapije, je priporočljivo, da se pacient sooči s svojim strahom.

Obstajata dva različna pristopa. Po eni strani lahko strah med vedenjsko terapijo zdravimo tako, da bolnik premaga svoj strah tako, da se korak za korakom sooči s sprožilcem strahu in se tako sčasoma nauči obvladovati (sistematična desenzibilizacija). To lahko ponazorimo s primerom.

Če bolnik trpi zaradi višine, ga lahko v vedenjski terapiji premaga tako, da najprej prepleza majhne višine in učenje nadzorovati svoj strah, dokler se ne bo mogel vzpenjati vedno višje in se vedno znova naučiti nadzorovati strah s pomočjo naučene podpore vedenjske terapije. Druga možnost je pacienta izpostaviti neposredno vzroku strahu. Za paciente, ki trpijo zaradi višine, bi to lahko izgledalo takole: Pacient se povzpne neposredno na visoko stavbo, na primer stavbo z visokim stropom.B Eifelov stolp, in se tako izpostavi največji višini in s tem tudi največji strah in ga poskuša obvladati.

Tovrstno vedenjsko terapijo imenujemo tudi konfrontacijska terapija. Ta oblika vedenjske terapije je lahko še posebej koristna pri nekaterih motnjah strahu. Pomembno pa je, da terapevt pripravi različne načine, kako lahko bolnik najbolje obvlada svoj strah v situaciji, ki povzroča tesnobo, in kako mu uspe obvladati situacijo.

Pri tem je še posebej pomembno, da se naučimo različnih novih pristopov k razmišljanju, pri čemer je treba stare miselne procese, ki povzročajo strah, po možnosti prekiniti. Nadaljnje možnosti vedenjske terapije za anksiozne motnje vključujejo nagrajevanje pacienta, kadar se je soočil s strahom in je imel situacijo pod nadzorom. To obliko vedenjske terapije za zmanjšanje tesnobe imenujemo tudi operativni postopek.

Komunikacijski trening ali igre vlog so tudi sestavni deli vedenjske terapije za anksiozne motnje in lahko še posebej pomaga bolnikom, ki se denimo bojijo govoriti pred drugimi. Tako obstajajo različni pristopi pri vedenjski terapiji za pomoč bolniku z anksioznimi motnjami, pri čemer je pomembno, da vsak bolnik posebej izbere terapijo, ki se mu zdi najboljša. Za zdravljenje se uporablja tudi vedenjska terapija strah pred izgubo.

Nočni panični napadi lahko za bolnika zelo stresno. Vse pomembne informacije o tej temi najdete na Nocturnal panični napadi - kaj je za njimi? Nočni napadi panike so lahko zelo prizadeti za prizadeto osebo.

Vse pomembne informacije o tem najdete v Nocturnal panični napadi - kaj je za njimi? Vedenjska terapija je priznana psihološka terapija, ki lahko pomaga bolniku pri uspešnem zdravljenju različnih psiholoških motenj. Kot pove že samo ime, gre pri vedenjski terapiji predvsem za spremembo vedenja pacienta, da se bo lahko bolje spopadal z različnimi težkimi situacijami.

Vedenjska terapija je zelo primerna za klavstrofobične bolnike. Tu lahko bolniki s klavstrofobijo z vedenjsko terapijo lažje obvladajo težke situacije. Na splošno je cilj zagotoviti, da lahko bolnik kljub klavstrofobiji nadzira razmere v zaprtih prostorih in da mu ni treba trpeti napadov panike ali velike tesnobe.

Vedenjska terapija lahko pomaga klavstrofobičnim pacientom, da spremenijo in nadzorujejo svoje vedenje do te mere, da je možno brez napadov panike vstopiti v zaprt prostor ali na primer v ozko MRI cev. Panični napadi Tu je še posebej primerna oblika vedenjske terapije . Tu se mora pacient najprej v mislih soočiti s svojim strahom s pomočjo terapevta ali psihologa in nato razviti možne koncepte za zatiranje tega strahu v akutni situaciji. Naslednji korak bi bil nato, da se bolnik preseli v manjše in manjše prostore in uporabi naučene vedenjske vzorce, da se izogne ​​klavstrofobiji, tako da kljub omejenemu prostoru ne pride do napada panike.

Ta princip vedenjske terapije za klavstrofobične bolnike pogosto deluje zelo dobro, ker lahko bolnike korak za korakom desenzibiliziramo in se tako naučimo nadzorovati svojo klavstrofobijo. Če ta oblika vedenjske terapije za klavstrofobičnega pacienta ne deluje, obstajajo nadaljnje možnosti za odpravo pacientovega strahu. Med drugim lahko terapevt s pomočjo igranja vlog ali kognitivnega treninga pomaga bolniku premagati svoj strah pred omejenimi prostori.

Vedenjsko terapijo za klavstrofobične bolnike je tako mogoče uporabiti na več različnih načinov, pri čemer je treba vsakega bolnika obravnavati individualno, saj se lahko vsak pacient najbolje spoprime s svojimi strahovi na različne načine. Vedenjska terapija je lahko zelo koristna v primeru klavstrofobije, da naučimo pacienta, da ne pade v paniko, ampak nadzoruje situacijo tudi v neprijetnih situacijah. Obstajajo različni pristopi zdravljenja vrtoglavica z uporabo vedenjske terapije.

Po eni strani lahko terapevt s pomočjo pogovorov in različnih miselnih (kognitivnih) vaj skuša odpreti nove možnosti in načine, kako lahko pacient ponovno oceni in obvlada situacijo, ki se mu zdi nevarna. Še bolj primerna pa je oblika vedenjske terapije, ki sili bolnike, ki trpijo zaradi vrtoglavica da se spopadejo neposredno s svojim strahom. Tu lahko terapevt bodisi odpelje pacienta neposredno na zelo visok stolp in mu pomaga nadzorovati situacijo ali pa začne počasi in nato čedalje bolj povečuje višino. Ta oblika vedenjske terapije je zasnovana za pomoč bolnikom z vrtoglavica da se prilagodijo novim razmeram in nato razvijejo dobro strategijo za spopadanje z višino, ki jim ogroža.

Drug način zdravljenja vrtoglavice z vedenjsko terapijo je nagrajevanje bolnika vsakič, ko se povzpne na višino. Tovrstna vedenjska terapija še posebej dobro deluje pri otrocih. Vrsta terapije, ki najbolje pomaga bolniku z vrtoglavico, se od bolnika do bolnika razlikuje, zato je treba preizkusiti različne oblike terapije in bolnik ne sme takoj odnehati, če ne uspe.

V primeru arahnofobija (arahnofobija), je vedenjska terapija lahko zelo koristna, da odvzame pretiran pacientov strah pred pajki. Na splošno cilj ni odpraviti pacientovega strahu pred pajki, temveč bolnika naučiti, kako naj ne paniči v situaciji, ko naleti na pajka. Arachnophobia je pogosto mogoče zelo dobro zdraviti z vedenjsko terapijo, kjer pacient skuša s pomočjo terapevta najprej logično razložiti strah, nato pa razmišlja, kako se obnašati v takih situacijah, da bolnik ne bi paničil.

Pogosto na začetku vedenjske terapije za arahnofobija, pacientu je prikazana samo slika pajka in pacient mora poskušati obvladati svoj strah brez panike. Potem je mogoče delati z majhnimi pajki in pozneje z vse večjimi pajki, pacient pa se mora naučiti, da obdrži nadzor v vsaki situaciji in ne pusti, da ga preplavi panika. Ta oblika vedenjske terapije za arahnofobijo, pa tudi za druge motnje, se imenuje sistematična desenzibilizacija.

Poleg tega se mora bolnik vedno pogovarjati s terapevtom in poskušati zavestno iskati situacije, v katerih se je morda že bal, ter jih s pomočjo na novo naučenih vedenjskih vzorcev prijeti. Na primer, poleg vedenjske terapije za arahnofobijo lahko pomaga tudi obisk živalskega vrta ali oddelka za plazilce, če lahko bolnik pajke pogleda za steklom in se počasi navadi na živali vedno bolje. Vedenjska terapija je lahko v pomoč pri motnje hranjenja, saj bolniki pogosto težko ustavijo zanje škodljivo vedenje brez pomoči terapevta.

Cilj vedenjske terapije pri prehranjevalnih motnjah je predvsem zagotoviti bolniku, da razume, da je pacientovo prehranjevalno vedenje moteno in da lahko bolniku močno škoduje. Poleg tega bolniki z motnje hranjenja imajo pogosto težavo, da menijo, da je šibkost, ko spet začnejo normalno jesti in izgubijo vse povezave s svojim telesom in njegovimi oblikami. Zato je pomembno, da bolnika ozavestimo o motnje hranjenja v vedenjski terapiji in razbiti vzorec mišljenja, da je prehranjevanje šibkost.

Bolniki z motnjami hranjenja se morajo s pomočjo vedenjske terapije znova naučiti sprejeti lastno telo in prebiti ogromno disciplino ter dovoliti sebi in telesu, da spet jedo. To lahko na primer dosežemo tako, da se s pacientom dogovorimo s tako imenovanimi pogojnimi pogodbami, da mora zaužiti določeno število kalorij na dan ali da mora bolnik, če pade pod določeno težo, sprejeti sebe na kliniko. Ta oblika vedenjske terapije pri prehranjevalnih motnjah je zelo koristna in lahko zagotovi, da pacient na podlagi sklenjenega dogovora sprva morda z odporom, dolgoročno pa vedno bolj naravno vzame minimalno količino kalorij in tako počasi izhaja iz prehranjevalne motnje. Nadaljnja možnost je uporaba igranja vlog, ki je lahko tudi oblika vedenjske terapije za prehranjevalne motnje, da bolniku jasno pove, da ne trpi le on ali ona bolezni, ampak da je prizadeto tudi njegovo celotno družbeno okolje in da so zaradi bolezni tudi poklicne možnosti zelo omejene.

Sprostitev trening je tudi oblika vedenjske terapije, s katero lahko zelo učinkovito zdravimo prehranjevalne motnje, saj se lahko bolniki z različnimi mišičnimi vajami naučijo boljšega zaznavanja lastnega telesa in boljšega dojemanja svojih meja, kar je pogosto zelo težko, zlasti za bolnike z anoreksija. Evtimska terapija je tudi oblika vedenjske terapije pri prehranjevalnih motnjah in drugih motnjah, ki lahko pomagajo bolniku, da znova začuti zadovoljstvo ob jedi in vonjave hrane. Skupno kuhanje je v tem kontekstu lahko še posebej koristno.

V veliko pomoč je lahko tudi trening samobesedenja. Pri tej obliki vedenjske terapije se bolnik nauči drugim ljudem povedati, da ima trenutno motnjo hranjenja in da mu je na primer neprijetno ter da bi bilo bolj koristno, če bi družina nekaj skuhala. Ta oblika vedenjske terapije pri motnjah hranjenja ni koristna samo za bolnika, ampak lahko tudi celotni družini pomaga, da bolnika bolje razume in se obnaša pravilno. Na splošno je vedenjska terapija za motnje hranjenja zelo dobra in koristna, pri čemer se mora vsak bolnik sam odločiti, katera oblika vedenjske terapije je zanj najbolj primerna.