Terapija
Pri zdravljenju antraks, je ključnega pomena, da bolezen odkrijemo čim prej. Od antraks povzroča bakterija, je najučinkovitejša antibiotična terapija. Antibiotik penicilin se je izkazal za posebej učinkovitega za kožo antraks.
Drugi ustni antibiotiki na primer eritromicin ali ciprofloksacin, lahko pomaga tudi pri preprečevanju usodnih posledic antraksa. Ker črevesni in pljučni antraks postaneta opazna šele v poznih fazah, se antibiotik injicira intravensko, da se doseže neposreden učinek na kri čim prej. Uprava družbe antibiotiki mora biti opravljen v približno 2 mesecih, ker traja dolgo, dokler na primer pus pretisni omoti se umaknejo in do bakterije so vsi postali neškodljivi.
Možna je tudi uporaba protiteles. Te protitelesa so usmerjeni proti tako imenovanemu smrtonosnemu faktorju (LF) antraksinskega toksina. Ta smrtonosni dejavnik je podenota toksina in zagotavlja, da se naše telesne celice prenesejo v celično smrt.
Če zavirate učinek tega smrtonosnega dejavnika, lahko svoje telesne celice ohranite pri življenju. To podpira lastni imunski odziv telesa. Protitelesa usmerjena proti nadaljnji podenoti, tako imenovani zaščitni antigen (PA), preprečuje patogeni učinek toksina. Tako je na primer zatiranje nastajanja edema. Pustulo, ki se razvije med antraksom kože, je treba dodatno izrezati.
Profilaksa
Profilaksa proti antraksu je možna s cepivom. To cepivo so najprej preizkusili na živalih, pozneje pa je svoj pomen ugotovilo predvsem v vojski, ker je boj s sporami antraksa kot biološkim orožjem prepovedan, vendar je bil vedno znova uporabljen. Vendar to cepljenje v Nemčiji do danes ni odobreno, ker ima zelo visoke stranske učinke.
Poleg tega je povezan z ogromno porabo časa in truda. V prvih 18 mesecih je potrebno 6 cepljenj, nato pa morate vsako leto opraviti novo cepljenje. Ker je zdravljenje z antibiotiki ima višjo stopnjo uspešnosti, cepljenje se v Nemčiji ne uporablja kot profilaksa. Tudi cepljenje živali kot profilaksa je v Nemčiji prepovedano! V primeru morebitnega stika s toksinom je treba v vsakem primeru sprejeti ustrezne higienske ukrepe (umivanje rok, razkuževanje) in posvetovanje z zdravnikom.
