Terapija prehranjevalne motnje

Sinonimi v širšem pomenu

  • Anoreksija nervoza
  • Anoreksija
  • Anoreksija
  • Bulimija nervoza
  • Bulimija
  • Binge jedo
  • Psihogena hiperfagija
  • Anoreksija

Terapija

Terapevtske možnosti za motnje hranjenja so različne. V nadaljevanju bodo prikazani nekateri splošni terapevtski pristopi, ki veljajo za Anoreksija, Bulimija kot tudi motnje prehranjevanja.

Zahteve

Kot najpomembnejše točke je treba najprej razjasniti 3 vprašanja: ta vprašanja je treba zastaviti že na začetku, ker obstaja veliko bolnikov, ki na primer trpijo, vendar imajo zelo omejeno motivacijo za spremembe. Drugi zaradi svoje motnje skorajda ne trpijo. V tem primeru terapevtska intervencija ni priporočljiva, saj lahko terapijo kadar koli prekinete.

Če pa vsa tri vprašanja privedejo do tega, da se tako bolnik kot terapevt strinjata glede smisla in potrebe terapije, lahko začnemo z načrtovanjem in izvajanjem terapije.

  • Koliko motenje vpliva na mene? (trpljenje)
  • Si predstavljam, da mi pomaga terapevt in mi priporoča terapijo? (Motivacija za terapijo)
  • Sem pripravljen spremeniti sebe in svoje prejšnje vedenje? (motivacija za spremembe)

Načrt terapije z 11 točkami

Točka 1: Po mojih izkušnjah je prvi korak zagotoviti obsežne informacije (psihoedukacija). Tu je treba pacienta seznaniti s prehranjevalnimi navadami na splošno, pa tudi s telesnimi značilnostmi. Eno od teh posebnosti najdemo v tako imenovani teoriji "nastavitvene točke".

Ta teorija navaja, da teže ni mogoče spreminjati po svoji volji. Telo ima (očitno) nekakšno notranjo "tehtnico z merjenjem maščobe", ki nam "vnaprej programira" posamezno težo. Če se torej od te teže oddaljimo na silo, pride do jasnih (nikakor ne vedno dobrih) sprememb.

Točka 2: Ciljno težo je treba določiti s pacientom na samem začetku zdravljenja. Tako imenovani Indeks telesne mase (BMI) je tukaj v pomoč. To se izračuna na naslednji način: telesna teža v kg, višina v m na kvadrat.

ITM 18-20 naj bi bila spodnja meja. Zgornja meja mora biti ITM (Indeks telesne mase) približno 30. točka 3: Ustvarjanje krivulje.

Ta krivulja mora pokazati napredek teže od pojava motnje. Ta napredek je nato lahko povezan z nekaterimi življenjskimi dogodki. 4. točka: Pacient naj pripravi tako imenovane prehrambene protokole, v katerih sprožijo tako notranje (misli in občutki) kot zunanje sprožilne situacije (prehranjevanje z družino itd.)

), pa tudi pacientovo lastno težavno vedenje (npr. zloraba odvajal itd.). Sčasoma je mogoče "filtrirati" kritične situacije v pacientovem življenju, tako da lahko načrtujemo konkretno vedenje ali pristope za te situacije.

Točka 5: Za normalizacijo teže se je izkazalo, da je sklenitev pogodbe o zdravljenju še posebej koristna pri bolnišnični oskrbi. Kot smo že omenili, motnje hranjenja povzročajo veliko tesnobo in napačne predstave, tako da kljub motivaciji in pritisku trpljenja bolniki včasih ne morejo v celoti upoštevati terapevtskega okvira. Mislim, da lahko iz svojih izkušenj rečem, da velik del bolnikov vsaj enkrat med zdravljenjem poskuša goljufati, lagati ali kako drugače varati.

(Anoreksični bolnik običajno nima pravih težav, da bi na dobro znani dan tehtanja popil en ali dva litra vode, da bi lahko kratek čas zadovoljil terapevte, ne da bi tvegal resnično povečanje telesne mase). Iz tega razloga je tako imenovano upravljanje pogodb zelo koristno. Tu je na primer vsak teden potrebno minimalno povečanje telesne mase (običajno 500–700 tednov).

Upoštevanje pogodbe je povezano z ugodnostmi (brezplačni izstop, telefonski klici itd.) In nadaljevanjem terapije. Ponavljajoča se kršitev pogodbe mora privesti do odpovedi (… po mojem mnenju pa vedno z možnostjo ponovnega nastopa, saj bi moral imeti vsak več kot eno možnost…).

Točka 6: Poleg tega mora biti deklarirani cilj terapije normalizacija prehranjevalnega vedenja. V ta namen se s pacientom pogovori o različnih tehnikah nadzora (npr. Brez kopičenja hrane itd.) In načrtovanju nadomestnega vedenja v stresnih situacijah. Nadaljnje možnosti so soočenje z dražljaji, ki ga spremlja terapevt, in Cue - izpostavljenost - vadba, pri kateri je pacient "izpostavljen" tipični hrani, dokler ne izgubi želje po njej.

Točka 7: Ugotovitev in obravnavanje osnovnih problematičnih področij motnje hranjenja so posamezno zelo različni. Nekatere pa se pogosteje pojavljajo pri teh motnjah, kot so težave s samopodobo, ekstremno prizadevanje za uspešnost in perfekcionizem, močna potreba po nadzoru in avtonomiji, povečana impulzivnost, težave v odnosih z drugimi ljudmi, na primer težave z razmejitvijo ali asertivnost v družini. Težave se pogosto pokažejo šele, ko se pojavijo primarni simptomi (lakota, bruhanje itd)

se zmanjšajo. Možnosti za reševanje problematičnih področij so odvisne od narave konflikta v izboljšanju splošne sposobnosti reševanja problemov ali v gradnji novih veščin (npr. Izboljšanje socialne kompetence s pomočjo treninga samozavesti). Če se konflikt nanaša na interakcijo s pomembnimi referenčnimi osebami, je treba te (družina, partner) vključiti v terapijo.

Točka 8: Kognitivne tehnike, tj učenje novi načini razmišljanja in zapuščanja starih miselnih "sledi" so zelo pomembni pri terapiji motenj hranjenja. Izpraševanje izkrivljenih stališč, črno-belo razmišljanje, preizkušanje prepričanj glede na resničnost naj bi se osredotočilo šele sredi terapije, ko se je prehranjevalno vedenje že nekoliko normaliziralo. Točka 9: Zdravljenje motnje telesne sheme pomeni, da se bolniku naroči, naj se več ukvarja s svojim telesom.

Tu lahko izvedemo veliko praktičnih vaj. (sporočilo, dihalne vaje, zrcalno soočenje, pantomima itd.) Točka 10: Vzporedno z zgoraj omenjenimi terapevtskimi postopki je treba razmišljati tudi o podporni terapiji z zdravili.

Tu lahko uporabimo znane učinke (in neželene učinke) različnih zdravil. Na primer, znano je, da triciklični antidepresivi lahko povečajo apetit, medtem ko tako imenovani SSRI delujejo bolj zaviralno. Točka 11: Na koncu se je treba seveda tudi pogovoriti s pacientom o preventivi ponovitve bolezni, torej o preprečevanju ponovitve bolezni.

Iz tega razloga bi se morali z njim pogovoriti o možnih "nevarnih" situacijah in ga korak za korakom soočiti z njimi. To bi moralo pripeljati do postopnega umika terapevta, tako da pacient končno dobi potrditev, da lahko situacije obvlada sam.