Terapija spondilodiscitisa
Ključ do uspešne terapije spondilodiscitis je dosledna imobilizacija bolnikove hrbtenice. Tako imenovane ortoze, ki se uporabljajo podobno kot steznik, pritrdijo telesa vretenc in medvretenčne ploščice. Alternativa je obliž igralsko zasedbo.
Pri obeh imobilizacijah je pacientu dovoljeno, da čim bolj vstane in se premakne. Če je popolna imobilizacija hrbtenice s temi pomoč ne uspe, ostane odprta samo ena možnost: absolutni počitek v postelji. Nato pacient ne sme vstati vsaj 6 tednov, da bi čim bolj ohranil hrbet.
Drugi temelj terapije je dajanje zdravila antibiotiki, ki je nepogrešljiv del vsakega spondilodiscitis zdravljenje. Poleg teh dveh ukrepov je kirurško zdravljenje spondilodiscitis se lahko šteje za dopolnilni ukrep. V nekaterih primerih, ki so podrobneje razloženi v nadaljevanju, operacija dopolnjuje in dopolnjuje izbrano pot zdravljenja.
Učinkovit in zadovoljiv bolečina terapije za bolnika ne smemo zanemarjati. Še posebej v primeru daljših obdobij imobilizacije in terapije bolnik ne sme trpeti več bolečina kadar koli potrebno. Izbira pravega antibiotika je ključnega pomena za okrevanje pacienta, saj je le tako mogoče zagotoviti ciljno terapijo.
Iz tega razloga je povzročitelj nespecifičnega spondilodiscitisa in njegova občutljivost na antibiotiki in najprej se ugotovijo morebitni upori. Najenostavnejši in najhitrejši način za odkrivanje patogena je uporaba kri kulture. Odstranjevanje prizadetega tkiva (biopsijo) ali odvzem vzorca z majhno operacijo v anesteziji sta nadaljnji možnosti.
V primerjavi z kri kulture, je mogoče s temi metodami natančneje in zanesljiveje določiti patogene. Vendar pa stanejo precej več časa in truda. Če pa obstaja potreba po hitrejšem in pacientovem ukrepanju stanje ne dovoljuje več odkrivanja patogenov, daje se intravenski antibiotik s širokim spektrom delovanja proti najpogostejšim vzrokom spondilodiscitisa: Staphylococcus aureus in Escheria coli.
Ko je patogen identificiran, se ciljno antibiotično zdravljenje izvaja z infuzijo („kapljično“). Prva izbira je običajno kombinirana terapija, torej sočasno dajanje različnih antibiotiki. Klindamicin (1800 mg na dan) in ceftriakson (2 g na dan) se kombinirajo, ki jih lahko nadomestimo s ciprofloksacinom (800 g na dan).
Z dajanjem zdravila v Vena (intravensko) dosežemo večjo učinkovitost, saj antibiotiku ni treba prehajati skozi prebavila in se tam presnavlja. Poleg tega se nekateri antibiotiki lahko absorbirajo samo v kri po neposredni poti. Potek in patogeni spondilodiscitisa se zelo razlikujejo, tako da trenutno ni enotnih smernic glede trajanja terapije.
Praviloma se antibiotiki dajejo intravensko in v obdobju približno 2-4 tednov. Če je bolnikovo splošno stanje in vrednosti krvi (parametri vnetja) se izboljšajo, na peroralno terapijo v obliki tablet ali kapsul lahko preidemo. Odmerjati jih je treba do 3 mesece, odvisno od poteka spondilodiscitisa.
Pri ogroženih bolnikih se lahko trajanje terapije celo podaljša. Dolgotrajno dajanje antibiotikov dodatno obremeni telo. Lahko se pojavijo številni neželeni učinki.
Pogosto so ledvice in jetra trpijo zaradi stalnega dajanja zdravil. Zato je pomembno, da jetra in ledvice vrednosti se spremljajo med dolgotrajnim zdravljenjem z antibiotiki. Možnost kirurškega zdravljenja spondilodiscitisa je odprtje vnetega območja za kirurga, da pregleda in oceni obstoječo škodo. V ta namen se pogosto izbere tako imenovani ventralni pristop, torej izpostavljanje teles vretenc iz trebuha.
Pacient med to operacijo leži na hrbtu. Sprva kirurg odvzame vzorce vnetega območja, ki jih nato pregleda na vrsto patogena in učinkovitost različnih antibiotikov. Sledi kirurška sanacija vnetja, to je izdatno odstranjevanje okuženega tkiva in nekrotičnih delov.
Po tem koraku, imenovanem debridement, rano temeljito speremo in jo pogosto zdravimo neposredno z antibiotikom. Temu koraku nato - takoj ko je kirurg prepričan, da se je stanje vnetja izboljšalo - sledi tako imenovana spondilodeza, tj. blokada več teles vretenc. To služi za stabilizacijo in utrjevanje hrbtenice in se običajno izvaja s sistemom kovinskih vijakov in palic.
V redkih primerih se pacientova zdrava kost odstrani z drugega mesta in premakne za stabilizacijo. Posamezne podrobnosti operacije in uporabljene tehnike pa se bistveno razlikujejo glede na bolnišnico in kirurga. Zdravnik bo pacienta obvestil o natančnejših podrobnostih, če je predvidena takšna operacija.
Nekateri zdravniki na primer vse zdravijo neposredno v enem samem posegu, drugi pa se zanašajo na tako imenovani dvostopenjski postopek in po (manjšem) prvem posegu in ustreznem premoru opravijo drugo operacijo. Za bolnika ima ta postopek prednost, da mora opraviti le manjše, krajše postopke in si lahko med dvema operacijama opomore. Po drugi strani dvostopenjski postopek seveda še vedno pomeni drugo operacijo z dodatnim anestetikom in vsa tveganja, ki jih operacija pomeni.
Odločitev za eno- ali dvostopenjski postopek je zato treba temeljito premisliti in skrbno pretehtati v vsakem primeru. Po operaciji povzroči stabilizacija popolno odpravo gibljivosti v fiksnem segmentu, ki po eni strani ščiti pred nadaljnjimi telo vretenc zlomi in po drugi strani vodi do hitrejšega, varnejšega celjenja spondilodiscitisa. Bolniki, ki so bili operirani, se lahko relativno hitro vrnejo v normalno gibljivost, čeprav izgubo gibljivosti, ki jo povzroči operacija, v večini primerov dobro prenašajo in ne predstavljajo prevelike omejitve.
Razlogi za operacijo bolnika s spondilodiscitisom so prisotnost nevroloških primanjkljajev (kot so paraliza, parestezija ali izguba občutka), neuspeh neoperativne terapije ali obsežna destrukcija kosti, ki je že privedla do znatne grbine. Bolniki, katerih bolečina ni mogoče omiliti niti pri optimalni terapiji, je treba tudi kirurško zdraviti. Po drugi strani pa zelo starih, šibkih bolnikov ali tistih, ki so zelo šibki, ne bi smeli operirati.
Ker je vsak poseg povezan s tveganji, je treba te skupine bolnikov raje zdraviti brez kirurškega posega. Največje tveganje za operacijo pri spondilodiscitisu je paraplegija povzročil kirurg. Vendar je ta zaplet zelo redek, zlasti pri zgoraj opisanem ventralnem pristopu.
Vsi članki v tej seriji:
