Terapija
Zlom vretenca je lahko težka situacija, odvisno od njegovega obsega. Če je zlomljenih več teles vretenc, je hrbtenica lahko nestabilna in obstaja nevarnost, da bodo deli hrbtenice telo vretenc se bo odcepila in morda poškodovala hrbtenjača. Zato je potrebno hitro zdravljenje.
Prvi terapevtski ukrepi vključujejo proti bolečinam in steznik. Dokler ni mogoče izvesti operacije, se steznik nosi kot ortoza za imobilizacijo hrbtenice. To je namenjeno preprečevanju Zlom zaradi poslabšanja ali poškodbe pomembnih živčnih poti.
Po kirurškem zdravljenju vretenca Zlomse izvaja nadaljnje zdravljenje, pogosto sprva z opornikom. Takrat naj prepreči, da bi napačno gibanje ali prekomerno obremenitev povzročili novo poškodbo. Steznik dodatno ščiti hrbtenico in spodbuja proces celjenja.
Hkrati se s ciljno fizioterapijo trenira gibanje in spet počasi poveča obremenitev. Operacija se izvaja pri nestabilnih zlomih ali stabilnih zlomih s hudimi bolečina, paraliza ali motnje uriniranja in blata inkontinenco. To pogosto vodi do zapletov stabilnih zlomov v Ljubljani osteoporoza.
Cilji operacije so: Če kosti so zdravi, v večini primerov zadostuje, da se telesa vretenc pritrdijo in poravnajo s ploščami in vijaki. Operacije se običajno izvajajo v dveh korakih. Običajno se operacija izvaja pod splošno anestezijo.
Na začetku bolnik leži na svojem želodec, tako da lahko v prvem koraku operacijo izvedemo od zadaj. Nato se bolnik postavi na bok in sprednji del hrbtenice se doseže z dostopom skozi v prsih ali trebušne votline. Drugi metodi sta vertebroplastika in kifoplastika.
Gre za minimalno invazivne postopke, ki se pogosto uporabljajo pri stabilnejših zlomih. Ti postopki se izvajajo pod konstanto Rentgen nadzor s pacientom v ležečem položaju. Pri vertebroplastiki se votla igla vstavi v vretenec z Zlom.
Nato na mesto nanesemo cement z visokim pritiskom skozi iglo. Cement se uporablja za ponovno povezavo kostnih drobcev, ko se cement strdi. Lokalna anestezija zadostuje za vertebroplastiko, medtem ko splošno anestezijo je potrebna za kifoplastiko.
Pri kifoplastiki se balon potisne v telo vretenc in nato napihnjen. S to metodo se vreteno poravna in zdaj se lahko vlije cement. Obe tehniki zdravljenja je treba izvesti največ štiri do šest tednov po zlom vretenc se je zgodilo.
V postopkih se lahko pojavijo zapleti, če se cement sprosti iz telo vretenc med vstavljanjem cementa. To je posebna težava pri vertebroplastiki, kjer se cement vbrizga pod visokim pritiskom. Cement lahko steče v hrbtenični kanal ali celo v plovila, kar povzroča resne vaskularne okluzija in nadaljnji zapleti (cement embolija).
Nadaljnja težava je pogost pojav povezanih zlomov v sosednjih telesih vretenc, ki jih povzroča zelo trd cement.
- Odstranjevanje drobcev, ki lahko pritiskajo na živce, hrbtenjačo ali žile
- Rekonstrukcija normalne oblike hrbtenice
- Stabilizacija hrbtenice po zlomu
- Najprej se zlomljena vretenca od zadaj privijejo na sosednja vretenca in spet poravnajo. Če je potrebno, hrbtenični kanal se odpre, ko se zoži, ali pa se živčne in žilne strukture osvobodijo zoženja.
- V drugem operacijskem koraku se od spredaj odstranijo zlomljeni deli vretenc in medvretenčne ploščice ter vstavi nadomestni del hrbtenice.
Kot alternativa se v zadnjem času uporablja elastoplastika. Pri elastoplastiki je načelo postopka enako, toda tu se kot injekcijski material namesto cementa uporablja elastični silikon.
Silikon je veliko bližje strukturi kosti kot zelo trd cement. Drug minimalno invaziven postopek je prijava endoskopija. Pri tej metodi se najprej naredi 1.5 - 2 cm velik kožni rez, skozi katerega se vstavijo štirje plastični ovoji rebra.
Znotraj telesa je možno pogledati prek dveh monitorjev. Trije rokavi se uporabljajo za vstavljanje kirurških instrumentov, kot so noži. Za boljši pregled med operacijo prizadeto stran pljuč med operacijo ni prezračen.
S posebnimi kirurškimi instrumenti, kot so klešče, rezkarji in udarci, lahko odstranimo drobce hrbtenice in medvretenčne ploščice. Možno je tudi razbremeniti sev, če hrbtenični kanal je zožena. Nato se vstavi nadomestni del vretenca, običajno titanova košara ali kostni čip.
Za večjo stabilnost je poleg tega privita tudi titanova plošča. Računalniško podprt kirurški navigacijski sistem omogoča zelo natančno delo in nadzor vseh korakov. V primeru zelo hudih zlomov vretenc je edini preostali način za stabilizacijo hrbtenice običajno utrjevanje hrbtenice, t.i. spondilodeza.
Pri tem postopku se deli hrbtenice ali celotno vretence odstranijo iz hrbtenice in se po potrebi nadomestijo s kletko. To je kletka iz različnih materialov, večinoma iz titana. Poleg tega so vretenca zgoraj in spodaj med seboj povezana s ploščami in vijaki.
Po operaciji je zelo pomembno nadaljnje zdravljenje. Zaenkrat je potrebnih le nekaj dni počitka v postelji. Včasih je po operaciji treba nositi steznik.
Pri operacijah na vratni hrbtenici nekaj tednov po operaciji poteka zdravljenje z vratnim ovratnikom (cervikalna opora). Po operaciji obstajajo tudi posebni rehabilitacijski programi. Po operaciji se je treba vsaj v prvih mesecih izogibati upogibanju naprej in prenašanju tovora nad 5 kg.
Praviloma se bo zlom zacelil po 6-9 mesecih. Kovinske rekonstrukcije se običajno hranijo eno leto ali v nekaterih primerih ostanejo v telesu celo življenje. Nekoliko drugače je pri uporabi minimalno invazivnih postopkov, kot so vertebroplastika, kifoplastika in endoskopija.
Tu lahko hrbtenico naložimo takoj po operaciji, saj kostni cement postane zelo trden in zagotavlja potrebno stabilnost. Poleg tega mora pacient v kliniki ostati le nekaj dni in posebna rehabilitacija ni potrebna. Poleg tega bolečina in kri izgube po operaciji bistveno manj kot pri bolj invazivnih posegih in bolnik po operaciji okreva veliko hitreje. Povečan kozmetični učinek je dosežen zlasti pri endoskopija postopek, pri katerem skorajda ne pride do brazgotin.
Vsi članki v tej seriji:
