Test pljučne funkcije za astmo | Diagnostika pljučne funkcije za bronhialno astmo

Test pljučne funkcije za astmo

Klinični simptomi so običajno že odločilni pri diagnozi astme. Tu se za natančno oceno toka uporabljajo testi pljučne funkcije pljuč in spremljati potek terapije. Običajno se izvajajo različni testi za določanje različnih pljučnih (pljuč) parametrov.

Med njimi so med drugim: Spodaj so na kratko opisani splošni postopki in njihov pomen pri diagnostiki astme:

• Spirometrija
• Pletizmografija telesa Gank
• Pulzna oksimetrija
• Merilnik največjega pretoka.

Ta postopek je osnova za diagnostiko astme. Spirometrija je postopek, pri katerem pacienti dihajo v spirometer in iz njega skozi ustnik. Nosna dihanje je prekinjena z nos posnetek.

Spirometrijo lahko uporabimo za določanje različnih pljučnih parametrov ali volumnov. Za diagnozo obstruktivnih bolezni (bolezni, pri katerih so dihalne poti omejene, npr. Astma) sta tu pomembni enosekundna in vitalna sposobnost. Vitalna zmogljivost je skupna količina največjega vdihanega in izdihanega zraka.

Enosekundno zmogljivost dobimo, ko bolnik po globokem izdihu največje možne prostornine v spirometer vdihavanje z močnim vdihom. Pri bolnikih z obstruktivnimi boleznimi, ki vključujejo bronhialna astma, izdih je težji. Zato se nato ena sekundna zmogljivost tega testa zmanjša.

Ta test, pri katerem bolnik v največ eni sekundi prisilno izdihne v največ eni sekundi vdihavanje (zato tudi "prisilna ekspiratorna prostornina v eni sekundi = FEV1") se imenuje Tiffeneaujev test. Da bi lahko vrednosti bolje primerjali, je ta druga zmogljivost nastavljena glede na vitalno kapaciteto, ki jo lahko določimo tudi s spirometrijo. Če je druga kapaciteta manjša od 80% vitalne kapacitete, to kaže na obstruktivno motnjo, kot je bronhialna astma.

V praksi se običajno opravijo tri meritve, katerih najvišja vrednost se nato uporabi za vrednotenje. Spirometrijo lahko podaljšamo z ergometrom (ergospirometrija). Ergospirometrija se uporablja za merjenje pljučnih volumnov pod stresom.

Bolniki z izrazito bronhialna astma so na splošno manj sposobni obvladovati stres kot ljudje brez obstruktivne bolezni.Ta postopek, ki se imenuje tudi telesna pletizmografija, je bistvenega pomena pri diagnozi astme. Uporablja se za dokončno potrditev ovire in za razlikovanje astme od drugih obstruktivnih bolezni. Pacient sedi v nepredušni kabini in normalno diha in izdihuje.

Ko vdihne in izdihne, se tlak v kabini spremeni. Te spremembe tlaka beležijo merilne naprave. S pletizmografijo celotnega telesa je mogoče zabeležiti odpor dihalnih poti in celotno količino intratorakalnega plina, količino plina celotnega prsnega koša.

Pljuča bolniki z bronhialno astmo kažejo povečano dihanje upor med izdihom. To je jasen znak ovire, saj otežuje izdih. Merilnik največjega pretoka se uporablja za spremljanje napredka diagnostike astme.

Ni primeren za prepoznavanje astme. To je medicinska merilna naprava, ki meri največjo hitrost pretoka med prisilnim izdihom. Izpitni postopek je zelo preprost.

Pacient enkrat globoko vdihne in na kratko zadrži zrak. Nato vzame ustnik merilnika največjega pretoka v svoj usta in ga tesno zapre z ustnicami. Zdaj mora z močnim vdihom izdihniti v napravo.

V cev merilnika največjega pretoka je vgrajen majhen upor, ki se po naravni poti premika bolj, ko je bolnikov izdih močnejši. Kazalec nato označuje odklon. Ta izpuščaj je večji pri zdravih pljučnih bolnikih kot pri bolnikih z bronhialno astmo.

Merilnik največjega pretoka ni primeren za diagnozo astme, saj obstaja širok razpon sprejemljivih vrednosti. Je pa primeren za spremljanje napredovanje astme iz naslednjega razloga: Test lahko med zdravljenjem astme v določenih intervalih ponovimo, s čimer omogočimo primerjavo vrednosti med seboj ali z najboljšo vrednostjo pacienta. To na primer kaže, ali je pacientova stanje se je zaradi terapije nekoliko izboljšalo ali poslabšalo.

Na podlagi tega spremljanje terapijo lahko prilagodimo. Ker merilniki največjega pretoka niso umerjene merilne naprave, je treba vedno uporabljati isto merilno napravo za nadaljnje spremljanje. Pulzna oksimetrija je zadnja metoda, ki se uporablja pri diagnostiki astme.

Ta metoda meri nasičenost s kisikom arterijske kri na neinvaziven način. V ta namen je po možnosti nameščen lepilni senzor prst ali ušesno mečico. Ta metoda uporablja dejstvo, da hemoglobina od kri absorbira svetlobo različno, odvisno od obremenitve s kisikom.

Naprava lahko to izmeri in tako določi nasičenost s kisikom, ki bi običajno moral biti nad 97%. Pri astmatikih se lahko ta nasičenost s kisikom zmanjša, ker dihanje predvsem pa je izdih ogljikovega dioksida težji. Splošne informacije o postopku za a test pljučne funkcije lahko najdete pod testom pljučne funkcije.

Pri diagnozi astme se poleg drugih preiskav izvajajo tudi različni testi za oceno pljučne funkcije. Sem spadajo spirometrija, pletizmografija celotnega telesa, merilnik največjega pretoka in pulzna oksimetrija. Spirometrija daje začetne indikacije obstoječe ovire, ki jih nato potrdi obvezna pletizmografija telesa.

Merilnik največjega pretoka nato služi za spremljanje napredovanja astme in je lahko v veliko pomoč pri iskanju optimalne terapije. Pulzna oksimetrija ponuja informacije o nasičenost s kisikom arterijske kri, ki se lahko zmanjša v pljučne bolezni kot je astma.