Sopomenke
Latinščina: Aruis externa angleščina: zunanje uho
Definicija
Zunanje uho je prvi nivo naprave za prevod zvoka, poleg srednje uho. Zunanje uho vključuje pinna (ušesce), zunanje slušni kanal (zunanji akustični mesus) in ušesna ušesa (timpanična membrana), ki tvori mejo z srednje uho. Prva pomembna sestavina zunanjega ušesa je pinna.
Obdaja elastiko hrustanec plošča (Cartilago auriculae). Koža leži tesno ob njej. Od zunaj ima ušesa vsake osebe svojo obliko.
To tvorijo hrustančne strukture vijačnice, protiteles, tragus in antitragus. Edini del ušesne mečice (Lobus auriculae) je hrustanec in se lahko stopijo skupaj ali prosto visijo kot izboklina. Ušesne mišice spadajo v posnemajočo obrazno muskulaturo in jih inervira 7. lobanjski živec (obrazni živec).
V večini primerov pa so močno izrojeni in brez funkcije. Zato lahko zelo malo ljudi zavestno zamahne z ušesi. Ušesna ušesa je zelo dobro oskrbljen z kri, ki se uporablja za regulacijo temperature.
Če je telesna temperatura previsoka, več kri je usmerjeno v ušesu in hlajen z zunanjim zračnim tokom. Vsakdo gotovo pozna pojav "rdečih ušes" v neprijetnih ali strašljivih situacijah. Ker pa okrog ni izolacijske plasti maščobe ušesu, hitro se lahko pojavijo ozebline, zlasti v zgornjem predelu.
Učinek regulacije temperature skozi ušesa je pri ljudeh zagotovo drugotnega pomena, saj žleze znojnice in drugi mehanizmi lahko učinkoviteje uravnavajo telesno temperaturo. V živalskem kraljestvu, na primer pri slonih, je uspeh bolj očiten. Obstajajo tudi različni limfna vozlišča na zunanjem ušesu, ki so lahko vnetna med vnetnimi procesi.
Ušnica zbira dohodni zvok kot nekakšen lijak, ki nato nadaljuje svojo pot prek zunanjega slušni kanal. Ta funkcija lijaka je še posebej pomembna za usmerjen sluh. Ločimo med "gor / dol" in "spredaj / zadaj", kar zagotavljajo gube pinna, saj te različno odsevajo ali ojačujejo različne zvočne frekvence.
Centralni nevroni ovrednotijo te informacije. Zunanji slušni kanal (del zunanjega ušesa) je dolg približno 3 cm in ima povprečni premer 0.6 cm. V začetnem delu je sestavljen predvsem iz elastike hrustanec.
Proti ušesna ušesa stene vedno bolj tvori koščena stena. Ima tečaj v obliki črke S, kar je še posebej pomembno pri pregledu ušesna ušesa z otoskopom. Tu je treba uho povleči nazaj in navzgor, da se hrustančni del raztegne in poravna, da se lahko vstavi lijak otoskopa in razkrije pogled na bobnič.
Zlasti v sprednjem delu je več lojnic in ceruminalnih žlez. Slednji tvorijo redek tekoči izloček, ki skupaj s sebumom in odmrlimi celicami nastane ušesno maslo (cerumen). Običajno ta mast služi kot zaščita pred prodiranjem tujkov in pred izsušitvijo kože v slušnem kanalu.
Če pa je proizveden v presežku, lahko zmanjša slušno zmogljivost. Tudi otekanje sekreta ob stiku z vodo in tudi kasneje izguba sluha mogoče. Zdravi bobnič (del zunanjega ušesa) je biserno sive barve, okroglo ovalne oblike in ima površino približno
75 mm2. Lahko ga razdelimo na štiri kvadrante v smeri urinega kazalca: Ta delitev je narejena vzdolž rahlega traku (Stria mellearis), ki spada v prosojni ročaj kladiva, in pravokotnika na to črto, ki poteka skozi popek (umbo). Popek tvori spodnji konec bobniča, zlit z ročajem kladiva.
Ta delitev je klinično pomembna, saj omogoča boljši opis lokalizacije patoloških sprememb. V običajnem bobniču se v kvadrantu II ustvari svetlobni refleks, ki daje informacije o napetosti bobniča. Načelno pa lahko bobnič delimo na majhen ohlapen del (pars flaccida, šrapnelska membrana) in večji, napeti del (pars tensa).
Središče bobniča je v obliki lijaka in je vlečeno proti popku. Funkcija bobniča je prenašanje zvoka v kostno verigo in s tem v timpanično votlino (srednje uho). Dohodni zvok povzroči mehansko vibriranje bobniča, ki se nato prek kladiva, nakovala in drogov prenaša na ovalno okno, kar povzroči notranje uho tekočina za vibriranje. Dejanska pretvorba zvočnih valov v električne impulze nato poteka v Ljubljani notranje uho. - I: spredaj zgoraj
- II: spredaj spodaj
- III: spodaj zadaj
- IV: zgoraj zadaj.
