Terapija ADHS

Sindrom hiperaktivnosti s pomanjkanjem pozornosti, sindrom Fidgety Phila, psihoorganski sindrom (POS), sindrom hiperaktivnosti, hiperkinetični sindrom (HKS), hiperaktivnost ADHD, Pozornost - primanjkljaj - hiperaktivnost - motnja (ADHD), minimalna možganov sindrom, vedenjske motnje z motnjo pozornosti in koncentracije, Fidgety Phil, ADHD.

Definicija

Obstajajo tri različne oblike sindroma pomanjkanja pozornosti. To so:

  • Sindrom pomanjkanja pozornosti brez hiperaktivnosti: DODAJ
  • Sindrom pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo: ADHD
  • Mešanica prvih dveh oblik motnje pomanjkanja pozornosti

Sindrom hiperaktivnosti s pomanjkanjem pozornosti obsega izrazito nepazljivo, impulzivno vedenje, ki se kaže v daljšem časovnem obdobju (približno šest mesecev) na več življenjskih področjih (vrtec/ šola, doma, prosti čas). Zaradi zelo spremenljive in včasih podpovprečne sposobnosti za vzpostavljanje pozornosti težave v šoli pogosto prizadenejo druga področja (nemščina in / ali matematika).

Veliko ADHD otroci razvijejo bralno, pravopisno, LRS in / ali aritmetično slabost. Poleg tega ADHD otroci so lahko tudi nadarjeni. Tako individualno kot simptomi ADHD je mogoče, je treba terapijo prilagoditi.

Obstajajo različni terapevtski pristopi, ki jih lahko uporabimo v primeru jasno diagnosticiranega sindroma pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo. Glede ADHD se lahko uporabljajo različne oblike terapije. Kot smo že večkrat omenili, je individualno različno, kateri terapiji naj bi bili namenjeni v vsakem primeru.

Multimodalna terapija, torej terapija, ki jo sestavlja veliko različnih dejavnikov in se nanaša na posamezen primer, se je v mnogih pogledih izkazala. Načeloma ločimo tri različne oblike terapije:

  • Terapija z zdravili
  • Psihoterapevtska in kurativna izobraževalna terapija z različnimi možnostmi
  • Prehranska terapija z različnimi možnostmi. Terapija nikoli ne more biti zgolj "dvakrat na uro terapija na teden" ali podobno.

Terapijske seje, ki jih organizirajo in izvajajo strokovnjaki, so zgolj "podpora". Novo »naučeno« in o njem je treba nadaljevati in ga razvijati doma. Zato je treba pri vseh treh omenjenih oblikah terapije dodati podporo otroka ADHD v domačem okolju.

Le v skupnosti in sodelovanju med otrokom ADHD, njegovimi starši (družino) lahko terapevt uspe. Pomembno je tudi seznaniti šolsko okolje (razrednik, učitelj) s posameznimi koraki terapije, da bo mogoč celostni pristop. Opis možnih ADHD terapij naj na eni strani daje vpogled v raznolikost terapij, na drugi strani pa tudi informacije o posameznih možnostih, tako da bo ustrezen terapevtski pristop v interesu vašega otroka.

Seznam ne zahteva popolnosti. Verjetno najbolj sporna oblika terapije v zvezi z ADHD je terapija z zdravili, čeprav je veliko bolnikov z ADHD s pomočjo nekaterih zdravil doseglo dobre rezultate. Ta kritičen odnos pogosto temelji na dejstvu, da je zdravilo ADHD psihotropno zdravilo, običajno poživilo, ki vpliva na psihološke funkcije.

Vplivajo torej na razpoloženje, naklonjenost in čustvenost ter s tem tudi na sposobnost pozornosti, impulzivnosti in (notranjega) zagona. Ritalin je eno najpogostejših zdravil pri zdravljenju ADHD. Njegova aktivna sestavina je t.i. metilfenidata, amfetaminu podobna snov, ki spada v skupino poživil.

Gre torej za snov, ki stimulira, tj. Stimulira živčne celice v možganov z namenom povečanja duševne zmogljivosti. Pri večini bolnikov Ritalin lahko izboljša simptome. Kot pri vseh zdravilih se tudi občasno pojavijo neželeni učinki.

z Ritalin te so zelo raznolike in žal precej pogoste. V večini primerov pa gre za blage psihološke pritožbe, ki čez nekaj časa izginejo. Tipični so izguba apetita, motnje spanja, depresivno razpoloženje, tesnoba, nemir, živčnost itd.

Te neželene učinke ni vedno enostavno razlikovati od dejanskih simptomov ADHD. Zdravnik mora zato pacienta že na začetku zdravljenja opozoriti na te neželene učinke, da jih bo pacient lahko prepoznal kot take in opazoval, ali spet izginejo. Če se Ritalin ne prenaša, obstaja veliko drugih zdravil s podobnimi mehanizmi delovanja in različnimi profili neželenih učinkov.

Antidepresivi so zdravila, ki izboljšujejo razpoloženje. Ker delujejo ne glede na vzrok za razpoloženje, se uporabljajo ne samo za depresija ampak tudi za številne psihiatrične motnje. Občasno se uporabljajo tudi pri ADHD, ker ta zdravila izboljšajo tudi prenos signala v možganov prek drugih mehanizmov delovanja.

Zaradi številnih stranskih učinkov in bolj znosnih in učinkovitih alternativ, kot je npr metilfenidata, antidepresivi pri zdravljenju ADHD niso izbrano zdravilo. Če pa trpijo tudi bolniki depresija, ki se pri ADHD pojavlja pogosteje od povprečja, so morda še vedno indicirani antidepresivi. Zaradi problematičnih lastnosti zdravil pa stroga spremljanje zdravljenja. Ne samo, da se neželeni učinki pojavljajo pogosto, temveč se pri vsakem bolniku pojavijo tudi različno hitro in v različni meri. Zato je treba dobro premisliti o stalnih zdravilih s temi zdravili.