Biopsihologija skuša pojasniti človekovo vedenje in izkušnje ter jih telesu prikazati v biološkem kontekstu.
Kaj je biopsihologija?
Biopsihologija poskuša razložiti človekovo vedenje in izkušnje ter jih telesu prikazati v biološkem kontekstu. Procesi v možganov in osrednja živčni sistem imajo pomembno vlogo v biopsihologiji. Za biopsihologijo so zanimive povezave med osnovnimi biološkimi procesi in reakcijami ljudi v njihovih vedenjskih vzorcih, ki vključujejo procese vseh telesnih organov, pri čemer imajo prednost vsi procesi v možganov. Biopsihologija tako predstavlja podpolje psihologije, pa tudi nevroznanosti. Podrobneje se obravnava predvsem aktivnost organizma na občutkih, vedenju, sanjah in razmišljanju. Upoštevajo se tudi duševna stanja in njihov vpliv na biološke funkcije in strukture.
Metode in tokovi
Seveda so procesi v možganov in osrednja živčni sistem igrajo bistveno vlogo. V biopsihologiji je v središču študija človek. Pionirja te poddiscipline psihologija sta bila dela psihologov Williama Jamesa in Wilhelma Wundta, ki sta med utemeljitelji moderne in znanstvene psihologije. Čeprav ima biopsihologija osrednjo temo, jo lahko kljub temu razdelimo na več sorodnih podpolj. Eno od glavnih področij je fiziološka psihologija, ki preučuje, kakšni nevronski vedenjski mehanizmi se pojavijo enkrat živčni sistem se manipulira. Tu se osredotočamo na gradnjo teorije in z njo povezane obrazložitvene modele, ki so nastali iz rezultatov različnih eksperimentov. Običajno takšne študije potekajo na biološki ravni, zlasti kot posegi v možgane za opazovanje učinkov na vedenjski parameter z zelo specifično manipulacijo. V ta namen so poskusi na živalih informativni o tem, o katerem človeškem vedenju se sklepa, npr. O rezultatih vizualnega zaznavanja in odziva, kaj se zgodi, ko spomin spozna nove pogoje ali kaj interakcije obstajajo med vedenjem in hormoni. Človeški možgani se od živalskih možganov razlikujejo predvsem po razvoju in velikosti skorje. Zato lahko različne odzive in načela človeške možganske aktivnosti izpeljemo iz odgovorov živalskih možganov. Ker poškodbe možganov, npr. Z zdravniškim posegom, poškodbami ali boleznimi, vedno vplivajo na človekovo vedenje, je tudi nevropsihologija pomembno glavno področje biopsihologije. Tu lahko sklepamo o vedenju zdrave osebe z opazovanjem in analizo vedenjskih motenj v primeru poškodbe možganov. Med drugim se razbere, katera možganska regija je odgovorna za katere duševne in čustvene procese, npr učenje, pozornost ali spomini. To pa lahko uporabimo za izboljšanje stanje bolne osebe. Uspehi nevropsihologije so na primer zdravljenje govorne motnje po a travmatska poškodba možganov or kap. Enako vplivna je psihofiziologija, ki preučuje razmerje med fizičnimi in duševnimi procesi. To lahko vključuje občutke, vedenje, celo spremembe v zavesti in s tem povezano povezavo z možgansko aktivnostjo, kroženje, motorična funkcija, dihanje in izločanje hormonov. Bolje je treba prepoznati kazalnike, ki pa omogočajo dostop do duševnih procesov neverbalne narave, npr. Kakšne učinke ima spanje, stres ali druge obremenitve možganov in telesa ter katere bolezni so z njimi povezane, vključno z njihovimi spremljevalnimi okoliščinami. Psihofarmakologija preiskuje učinke zdravil, psihotropna zdravila in narkotiki na človeške možgane in živčni sistem. Zato je tudi podpolje biopsihologije. Takšne kemične snovi niso potrebne za povprečno delovanje celic, vendar lahko učinke, ki jih imajo na izkušnje in vedenje ljudi ter mesto delovanja osrednjega živčevja, uporabimo za pridobitev vpogleda v to, kaj se v telesu dogaja, ko lastne psihoaktivne snovi Interakcija med hormonom in imunskim sistemom, možgani in zaznavanjem, centralnim živčnim sistemom in vedenjem nato dajejo informacije o ne tako enostavnih dešifrirnih procesih, npr. pri psihosomatskih boleznih ali fizičnih in psiholoških učinkih v anksioznih stanjih. Primerjalna psihologija igra tudi vlogo pri proučevanju genetika in razvoj različnih vrst in njihovega vedenja, vključno na primer s primati ali različnimi vrstami ptic. Tudi kognitivna nevroznanost, ki preučuje človeka spomin in njeni nevronski mehanizmi, nevroanatomija, ki raziskuje zgradbo centralnega živčnega sistema, ali nevrokemija, ki preučuje kemijske osnove možganske aktivnosti.
Metode diagnoze in pregleda
Biopsihologija uporablja vsa ta podpolja za postavitev medicinske diagnoze zanje, za kar so v pomoč tako biopsihološke raziskave kot poskusi na živalih. Informacije o delovanju možganov zagotavljajo zlasti slikovne tehnike. Izobraževanje procesov, spomin shranjevanje in obdelava dražljajev se uporabljata za raziskave možganov, kar pa ponazarja spremembe v kri pretok, poraba energije ali presnovni procesi v določenih možganskih regijah in se merijo s slikovnimi metodami, kot so elektroencefalografija, magnetoencefalografija, pozitronska emisijska tomografija or slikanje z magnetno resonanco. Druge metode so elektrofiziološke, na primer uporaba EEG, pri čemer je mogoče prepoznati različna stanja možganske aktivnosti, ki se nato uporabljajo za predpostavke o prostorskem distribucija nevronske aktivnosti. Na ta način se pregledujejo tudi kardiovaskularna aktivnost, gibanje mišic in oči. Na področju testiranja na živalih se za raziskovanje uporabljajo invazivni postopki, ki zahtevajo prodiranje pod površino telesa, zato se takšni posegi ne izvajajo na ljudeh. Na ta način lahko določene možganske predele selektivno vklopite ali izklopite z elektrodami in električno ustvarjeno napetostjo. To se uporablja za preizkušanje, kateri sprožilci vedenja povzročijo uničenje določenih tkiv ali možganskih regij in kaj se zgodi, ko je povezava nekaterih možganskih področij s preostalim živčnim centralnim sistemom prekinjena ali popolnoma blokirana.
