Infuzija: zdravljenje, učinek in tveganja

Infuzija je uprava tekočine v človeško telo mimo prebavil ("parenteralno"), običajno v a Vena. Način dostopa prek infuzije je izbran bodisi zato, ker zadevne snovi ni mogoče dati na noben drug način bodisi zaradi dejavnikov, ki vplivajo na bolnika, na primer disfagija.

Kaj je infuzija?

Infuzija je uprava tekočine v človeško telo mimo prebavil ("parenteralno"), običajno v a Vena. Infuzija naj bi se zgodila, ko se porod podaljša. Medtem ko bolnik sedi ali leži, se snov daje bodisi z gravitacijo skozi infuzijsko stekleničko bodisi z mehansko infuzijsko črpalko. To je treba razlikovati od injekcije, pri kateri se zdravilna učinkovina vnese v bolnikovo telo v kratkem času, na primer z mišično silo s pritiskom na bat injekcijske brizge. Intravenski dostop je pretežno izbran za čaji, tj. tekočina se vnese neposredno v a Vena. Druge običajne dostopne poti vključujejo podkožno (pod koža) ali intraosna (v medularno votlino kosti) infuzija.

Funkcija, učinek in cilji

Infuzija tekočin je potrebna, kadar absorpcija skozi prebavila ni mogoče. To je lahko zato, ker zadevna snov načeloma ni primerna za absorpcija preko sluznice. Drugi razlog je lahko ta, da zadevni bolnik zaradi svoje bolezni ne more jemati zdravila, ki bi ga načeloma lahko pogoltnila tudi ta pot. Najpogosteje uporabljena pot za infundiranje je intravenska pot, po kateri se tekočina vnese v veno, po kateri potuje do srce in od tam po telesu. Infuzija se lahko daje bodisi skozi kovinsko kanilo bodisi skozi prilagodljivo stalno vensko kanilo, ki se vstavi v površinsko veno, običajno v roko ali roko. Če droge dajati, ki zlahka dražijo te površinske vene, ali če ustrezne vene ni mogoče najti, se lahko infuzija naredi v eno od osrednjih ven v vratuPod ključnicaali v dimljah. To se nato imenuje a centralni venski kateter (CVC). Posebna oblika je pristaniški kateter, pri katerem je cev kirurško vstavljena v osrednjo veno in povezana s komoro, ki je implantirana pod koža. Avtor piercing o koža in membrano na tej komori s posebno iglo, lahko pacientu tako znova in znova infundiramo skozi centralni venski dostop. Tak pristaniški kateter se pogosto uporablja na primer za infuzijo kemoterapija droge pri bolnikih z rak. Za nekatere namene, kot je infundiranje tekočine pri bolnikih, ki ne morejo piti zadostno, se lahko izbere tudi potkožna infuzijska pot. V tem primeru se v iglo vstavi drobna igla maščobe pod kožo. Prednost te metode je, da ni treba najti vene. Pomanjkljivost je, da podkožje tekočino počasi absorbira maščobe v vaskularni sistem in da nekateri droge niso primerni za tako subkutano infuzijo. V nujnih primerih, če je parenteralno zdravilo uprava nobene žile ni mogoče najti, lahko se daje tudi intraosealna infuzija, za katero se v kostni mozeg votlina na primer spodnje noga kosti.

Tveganja in nevarnosti

Infuzija prinaša več tveganj. Če zrak nenamerno vstopi v vaskularni sistem, lahko vodi v zrak, ki ogroža življenje embolija. Nevarnost obstaja tudi, če se na ta način uporabljajo tekočine, ki niso primerne za intravensko infuzijo. Končno lahko katera koli snov, vnesena v telo, sproži alergija, kar je lahko še posebej izrazito pri parenteralni infuziji. Če dostop zdrsne iz vene, lahko infuzija namesto v veno vstopi v okoliško tkivo, kar lahko vodi do hudih poškodb mehkega tkiva z nekaterimi zdravili. Nazadnje lahko pride do zapletov, ko se ustvari dostop. Na primer, tipičen zaplet namestitve CVC za infuzijo je poškodba pljuč Iz punkcija igla, ki lahko vodi do pljučnega kolapsa ("pnevmotoraks").