Nevropatologija se ukvarja s patološkimi spremembami centralnega in perifernega živčnega sistema tako pri pokojnih kot pri živih bolnikih. Biopsije mišic in živci so pomemben postopek v nevropatologiji, skupaj z vzorčenjem cerebrospinalne tekočine. V Evropi je Nemčija edina država, kjer nevropatologija tvori samostojno vejo patologije.
Kaj je nevropatologija?
Nevropatologija se ukvarja s patološkimi spremembami na osrednjem in perifernem območju živčni sistem pri pokojnih, a tudi živih bolnikih. Patologija se ukvarja s patološkimi stanji in spremembami v telesu. Nevropatologija je veja tega medicinskega področja. Ukvarja se s patološkimi stanji in spremembami v nevroloških tkivih. Spremembe v osrednjem živčni sistem spadajo na to področje, tako kot tista iz meninge ali obrobne živci. Poleg možganske skorje in možganov, jedra lobanjskega živca in hrbtenjača imajo tudi vlogo v nevropatologiji. V Evropi je nevropatologija samo v Nemčiji ločeno področje patologije. Rezidenca na tem področju je usposobljena za nevropatologa po vsej Nemčiji. Nevrologijo in nevrokirurgijo ter psihiatrijo je treba ločiti od nevropatologije. Medtem ko so te medicinske subspecialnosti praktični predmeti, je nevropatologija klinično-teoretični predmet. Začetki nevropatologije segajo v 17. stoletje in angleškega zdravnika po imenu T. Willis. V 19. stoletju je nevroznanost doživela razcvet in nevropatologija se je utrdila kot medicinska posebnost.
Zdravljenja in terapije
Kot katera koli druga patologija tudi nevropatologija preučuje izvor in način razvoja sprememb v organskih tkivih. V podspecialnosti nevropatologije se ta študija osredotoča na nevrološko tkivo centralnega in perifernega živčnega sistema. To tkivo lahko ustreza živčnemu tkivu, hrbtenjača tkivo oz možganov tkiva. Mišično tkivo pa lahko spada tudi v področje delovanja nevropatologa. Poleg izvora in načina razvoja sprememb imata v nevropatologiji vlogo tudi potek in posledice nevroloških bolezni. Na primer, pred patološkimi spremembami nevrološkega sistema je lahko nevrološka degenerativna bolezen. Po drugi strani pa lahko tumorji ali imunološki procesi povzročijo tudi spremembe v osrednjem in perifernem predelu živčni sistem. Poleg pregleda spremenjenega tkiva pri živem pacientu zavzema pomembno mesto v nevropatologiji tudi obdukcija umrlih bolnikov. Najpomembnejši del nevropatološkega spektra nalog ostajajo raziskave. V 21. stoletju je nevrodegeneracija, ki jo povzročajo bolezni, kot so Alzheimerjeva bolezen bolezen igra zlasti pomembno vlogo pri nevropatoloških raziskavah. Vendar pa ima nevroimunologija pomemben položaj tudi v nevropatoloških raziskavah v okviru bolezni, kot je multipla skleroza. Predvsem nevrologija in nevrokirurgija temeljijo na ugotovitvah nevropatologije. Tako na primer na podlagi ugotovitev nevropatoloških raziskav razvijajo profilaktiko, diagnostiko in terapije za različne bolezni živčevja. Razprava o rezultatih nevropatoloških raziskav in novih opažanjih je na teoretičnem področju redna. Praviloma potekajo predvsem interdisciplinarne razprave s kolegi s praktičnih medicinskih področij. Ker sama nevropatologija ni praktična, ampak klinično-teoretična, pravzaprav ne gre za spekter zdravljenja v okviru te posebnosti. Nevropatologija se ukvarja s preiskovanjem in razjasnitvijo nevroloških bolezni. Dejansko zdravljenje prevzamejo praktična področja, kot sta nevrologija in nevrokirurgija. Verjetno lahko zdravljenje nudi tudi psihiatrija. To velja za motnje, za katere se med nevropatološkimi preiskavami ugotovi, da niso odvisne od patoloških sprememb v nevrološkem sistemu.
Metode diagnoze in pregleda
Eden najpomembnejših postopkov v nevropatologiji je biopsija mišic. V takem biopsijo, zdravnik bolniku odstrani patološko spremenjeno mišično tkivo in v laboratoriju preuči vzrok spremembe. Ta metoda se uporablja predvsem ob sumu na mišične bolezni, vendar so biopsije živcev pomembne tudi za nevropatologijo. Odstranjevanje živčnega tkiva iz nevrološkega sistema se večinoma uporablja za diagnozo nevrodegenerativnih bolezni. Po postopku je mogoče diagnosticirati zlasti demielinizirajoče bolezni. Brain biopsije potekajo tudi kot del nevropatologije. Pri tej vrsti vzorčenja tkiva se v luknjo običajno izvrta majhna luknja lobanja kosti. V to luknjo zdravnik vstavi votlo iglo, ki se uporablja za odstranjevanje tkiva. Biopsija tkivo v laboratoriju preiskujemo biokemično in molekularno. Na ta način se biopsijo omogoča, da se možni vzroki bolezni zožijo. Pri vzorčenju in preučevanju tumorskih sprememb v centralnem in perifernem živčnem sistemu se nevropatologija prekriva s področjem molekularne patologije. To medicinsko področje se osredotoča na analizo genomskih zaporedij tumorskih celic. V nevropatologiji lahko vzorčenje nevroloških tkiv poteka tudi med obdukcijo in post mortem pregledom. V tem kontekstu se vzorčenje tkiv uporablja predvsem za nevropatološke raziskave. Prav tako pomembno kot zbiranje mišic, možganov in živčno tkivo je zbiranje vzorcev cerebrospinalne tekočine za nevropatologijo. CSF je znan tudi kot cerebrospinalna tekočina in zapolnjuje možganske votline. Iz možganov se ta cerebrospinalna tekočina odteče v zunanje prostore CSF. Patološki procesi v centralnem živčnem sistemu se kažejo v likvorju v povečanem številu celic ali odstopajočih koncentracijah drugih snovi. Cerebrospinalna tekočina se vzame iz spodnjega prostora likvorja kot del vzorca CSF. Ta prostor CSF se nahaja na območju hrbtenice in je predrt za vzorčenje. Pregled zbrane cerebrospinalne tekočine je omogočil preskok pri diagnozi različnih nevroloških bolezni.
