Psihoedukacija: zdravljenje, učinki in tveganja

Psihoizobraževanje ima povsem splošno trditev, da zapleteno zveneča medicinska ali znanstvena dejstva prevede v jezik, razumljiv laikom. Tako bi morali bolniki in tudi svojci biti sposobni natančno oceniti, kaj denimo diagnosticira oz terapija vsi predlogi so.

Kaj je psihoedukacija?

Psihoizobraževanjena splošno želi prevesti zapleteno zveneča medicinska ali znanstvena dejstva v jezik, ki je laiku razumljiv. Beseda izobraževanje izhaja iz latinskega jezika, v prevodu educare pomeni voditi ven. Torej je namenjen premikanju in vodi bolniki iz stanja neizkušenosti in nevednosti v varno stanje znanja. Psihoizobraževanje se razume tudi kot vodilo za samopomoč, za popravljanje samoocene in spodbuja samoodgovorno delovanje. Žal visokih zahtev psihoedukacije ni mogoče vedno ustrezno uporabiti v vsakdanji klinični praksi, tako v ambulantnih kot v bolnišničnih okoljih. Psihoedukacija še vedno ni vključena v medicinske študije ali le obrobno, zato se bolniki z nekaterimi diagnozami, ki spreminjajo življenje, pogosto počutijo nemočne in ostanejo sami. Vendar v zdravstvenem sistemu zdaj prihaja do sprememb v razmišljanju, za kar strokovnjaki menijo, da je tudi posledica sprejetja t.i. Pacientove pravice Zakon. Samo bolniki, ki razumejo naravo bolezni, se lahko na lastno odgovornost odločijo ali razumejo potrebne zdravniške korake. Psihoedukacija želi bolnikom vseh medicinskih specialnosti omogočiti, da resnično razumejo, kar zadeva diagnostiko, terapija načrtovanje in spopadanje z boleznijo. V ta postopek je treba vložiti veliko časa.

Funkcija, učinek in cilji

Bistvo psihoedukacije je terapevtsko vodena spremljava bolnikov in po potrebi njihovih svojcev na poti do več znanja in strokovnega znanja o lastni bolezni. Potrebno zdravljenje ukrepe kajti nekatere bolezni ali strategije samopomoči so tudi del spremljevalnega procesa psihoedukacije, ki običajno poteka dlje časa. V idealnem primeru bi moralo biti psihoedukacija usmerjena v celost in bolnikom tudi omogočiti, da gledajo dlje od lastne bolezni. Le redke klinike imajo svoje usposobljene psihoeduktore, ki se ukvarjajo z upravičenimi skrbmi pacientov. Vendar se bolniki ne bi smeli bati agresivnih potrebnih informacij o naravi in ​​možnostih zdravljenja bolezni. Dober psihoedukativni postopek se ne šteje za zaključenega, dokler pacient ni tako rekoč strokovnjak za lastno bolezen in ni o tem pridobil strokovnega znanja. V medicinskem jeziku se izraz psihoedukacija začne pogosteje pojavljati šele v osemdesetih letih. Gre za anglicizem, zato je bil izraz sprejet iz angleščine in od takrat olajšuje mednarodno znanstveno izmenjavo na to temo. Prvič je bila v psihiatriji uporabljena poglobljena oblika psihoedukacije, ker pacienti zlasti psihotičnih ali psihiatričnih kliničnih slik niso pravilno razumeli z vidika njihovega velikega vpliva na življenje. Iz te povsem psihiatrične psihoedukacije se je nato razširilo na druga medicinska področja, tako da danes na primer obstaja tudi pogovor notranjega ali ortopedskega psihoedukacije. Na kliničnem področju se bolniki danes pogosto srečujejo s psihoedukacijskimi skupinami, vendar pogosto pod povsem drugačnimi imeni. Na primer, psihoedukacija je pogosto skrita za družinskimi skupinami, psihoza skupine ali informacijske skupine o nekaterih kliničnih slikah. Skupine za samopomoč pod strokovnim vodstvom in vodstvom pogosto uporabljajo tudi psihoedukativne elemente za spopadanje z boleznimi in za boljše razumevanje vzorcev bolezni. Pychoeducation je torej lahko v obliki skupinskih sestankov, vendar to ni nujno obvezno, ker obstajajo različne oblike psihoedukacije. Psihoedukativni individualni pogovor je zagotovo najpogostejša oblika. Terapevt poskuša razložiti določene oblike terapija ali ozadje bolezni za pacienta ali njegove sorodnike na čim bolj razumljiv in jasen način. Med psihoedukacijskim postopkom lahko in mora potekati seja vprašanj in odgovorov; izrecno ne sme biti zgolj predavanje ali celo monolog terapevta. Psihoizobraževanje v skupini se je pogosto izkazalo za izjemno koristno, ker bolniki pogosto delijo isto usodo določene bolezni in si lahko med seboj tudi izmenjujejo informacije. To lahko podpre postopek okrevanja in pomaga pri boljšem obvladovanju kriznih razmer v prihodnosti.

Tveganja in posebne značilnosti

Psihoizobraževanje je še posebej koristno, kadar so bolezni še posebej psihološko stresne. To so lahko psihiatrične bolezni, lahko pa tudi telesne bolezni, kot je sladkorna bolezen, tinitus, nevrodermatitis, astmaali rak, ki pa vplivajo na psiho. Kljub temu sodelovanje v psihoedukativni skupini ni primerno za vse bolnike. Če je sposobnost razmišljanja, koncentracije ali pozornosti oslabljena v kontekstu akutnega shizofrenika psihoza, potem bi psihoedukacija lahko celo vodi do poslabšanja klinične slike. Tudi preveč vznemirjeni, manični ali zelo zaskrbljeni bolniki ne morejo dobiti psihoedukacijskega svetovanja. Vendar se je v teh primerih, kadar bolnikov samih ni mogoče doseči z izobraževalnimi sredstvi, koristno ustrezno usposobiti njihove svojce. To je zato, ker imajo svojci doma pomembno podporno funkcijo, in če so dobro poučeni o psihoedukaciji, obstaja nevarnost ponovitve duševna bolezen pogosto lahko znatno zmanjša. Idealno je, da se svojci pred odpuščanjem duševno bolnega psiho-izobraževalno usposobijo za koterapevte. Dolgoročni cilj vsake psihoedukacije mora biti tako dobro obveščanje in poučevanje pacientov, da je mogoče pritožbe pravilno in pravočasno dodeliti, z leti pa se naučijo bolje in bolje obvladovati kronično bolezen.