Beseda psihofarmakologija temelji na treh grških besedah "duša", "droga" in "poučevanje". Preučuje učinke psihoaktivnih snovi na ljudi in živali s ciljem terapevtske uporabe. Učinki aktivnih snovi na živčni sistem in nastale reakcije v izkušnjah in vedenju se raziščejo in opišejo.
Kaj je psihofarmakologija?
Psihofarmakologija preučuje učinke psihoaktivnih snovi na ljudi in živali s ciljem terapevtske uporabe. Psihofarmakologija izvira iz nemščine psihiater Emil Kraepelin. Različnih duševnih motenj ni le razvrstil, ampak je bil tudi eden prvih, ki je razvil koncept prezgodaj demenca. Njegovo delo »O vplivu nekaterih Droge o enostavnih duševnih procesih «začela področje psihofarmakologije. Medtem ko se to osredotoča na poznavanje snovi z učinki na centralni živčni sistem in njihovih posledic ter vplivov na psiho, obstaja tudi področje farmakopsihiatrije, ki nato to znanje uvede in uporablja terapevtsko. Psihotropna zdravila delujejo neposredno na duševne motnje, so kemično določene snovi, ki jih morajo prinesti stanje imeti obvezne psihotropne učinke, ki naj bi se ciljno razkrili. Te droge niso potrebne za normalno celično delovanje, imajo pa psihoaktivni učinek na fiziološki ravni. Dajejo se intravensko, intraperitonealno, subkutano ali intramuskularno in preden dosežejo živčni sistem, mora prečkati kri-možganov pregrado, ki je pregrada med krvnim obtokom in centralno živčni sistem. Druge psihološko aktivne snovi vključujejo stimulansi, narkotikiali socialno droge.
Zdravljenja in terapije
Psihoaktivne snovi so v psihofarmakologiji razvrščene po različnih kriterijih. Razvrstitev je narejena glede na različno učinkovitost centralnega živčnega sistema. To so nekoč nespecifični zaviralci, kot so hipnotiki, narkotikiali etil alkohol, nespecifični aktivator, kot je strihnin oz kofein, ali selektivni modulator, s katerim sta mišljena oba učinka. Še posebej zadnja skupina je osrednjega pomena za raziskave, kolikor je le lahko vodi na ciljno olajšanje nevroloških in psiholoških motenj. Psihotropna zdravila imeti obvezne psihotropne učinke in se uporabljajo za zdravljenje duševnih motenj. Razvrščeni so glede na nevrotransmiter sistemov, ki jih vsebujejo. Tej vključujejo nevroleptiki za pomoč pri psihotičnih stanjih, antidepresivi za pomoč pri zdravljenju maničnih in depresivnih stanj, benzodiazepini za tesnobo in vznemirjenost ter psihostimulansi za motnje, kot sta infantilna hiperaktivnost ali narkolepsija. Analgetiki, spanje pomoč, ali psihostimulansi, ki aktivirajo duševna stanja, niso ciljno usmerjeni. Vključeni so tudi antiepileptična zdravila, ki se uporabljajo predvsem za zdravljenje nevroloških motenj. Za vsa ta sredstva so dokumentirane ugotovitve o učinkih, spremembah izkušenj in vedenja. To zahteva tudi poznavanje nevrobiološke osnove učinka. V ta namen se psihofarmakologija osredotoča na procese, kot so absorpcija ali reabsorpcija, distribucija in razgradnjo snovi, čas med zaužitjem in učinek na možganov, in študijo interakcije. Tako kot je treba najprej diagnosticirati duševne motnje glede na njihove učinke in vedenjske vzorce, tudi področje psihofarmakologije preučuje učinke posameznih snovi na določene pogoje, vključno s tem, kako se presnavljajo v telesu ali spremembe, ki se pojavijo v telesu. možganov. Poleg tega je treba raziskati tudi želene in neželene učinke snovi, ki se uporabljajo za zdravljenje duševnih motenj. To zadeva omejitve uporabe na primer pomirjeval, antidepresivi ali analgetiki. Za razvrščanje in uporabo ni pomembna kemično enaka sestava teh snovi, temveč dosleden učinek na vedenje in izkušnje bolnika. Depresivno psihotropna zdravila se uporabljajo tudi za zdravljenje motnje spanja, nemir in bolečina, vznemirjen depresija ali motnje starosti. Po drugi strani pa se aktivirajoče snovi uporabljajo za zdravljenje shizofrenija.
Metode diagnoze in pregleda
Ker duševne motnje niso vedno posledica telesnih poškodb, ampak zaenkrat potekajo na čustveni duševni ravni, psihofarmakologija eksperimentira tudi s tako imenovanimi placebi. V tem procesu skupine ljudi dobijo zdravila, ki vsebujejo tako učinkovite kot neučinkovite snovi in reakcijo, ki se pojavi v vsakem primeru, v kolikor vsi preizkušanci pričakujejo določen učinek. Tako se poleg učinka upošteva tudi vedenje, ki izhaja iz pričakovanj, saj lahko predvsem psihotropna zdravila povzročijo neželene stranske učinke. Za to področje so bistveni tudi učinki snovi v njihovem trajanju in s tem povezana odvisnost od snovi. Na primer, izvajajo se raziskave odziva na barbiturati, alkohol opiati, njihov vpliv na živčni sistem in posledična presnovna in celična toleranca, ki v določenem obdobju uporabe pogosto privede do večje Odmerek. Hkrati se preučujejo odtegnitveni simptomi. Medicinsko uporabljeni psihofarmaki v tem smislu ne kažejo odvisnosti in s tem povezanih odtegnitvenih simptomov, vendar so študije zasnovane tako, da opisujejo dolgoletno uporabo psihodinamike. Uporaba različnih snovi in psihotropnih zdravil ima različne oblike pri različnih duševnih in psihotičnih motnjah. Med takšnimi motnjami je shizofrenija, ki se zdravi z nevroleptiki. V takem psihotičnem stanju je prizadeta celotna pacientova izkušnja in vedenje, moteno je zaznavanje in razmišljanje, pogosto kot izraz blodnje oz. halucinacije. Druga posledica so motnje afekta in ega, ki jih spremlja socialni umik ali pomanjkanje zagona. Depresija se zdravi z antidepresivi za zmanjšanje simptomov depresije. Te so izražene kot hude nihanje razpoloženja, brezvoljnost ali brezvoljnost, upočasnitev psihomotorike ter motnje apetita in spanja. Biološke in psihološke značilnosti depresija v sprožilcu in poteku niso dovolj raziskani, tako da je uporaba psihotropnih zdravil individualno prilagojena vsakemu bolniku. Nato se učinek preuči glede na spremembe glede na značaj, zmanjšuje anksioznost, dviguje razpoloženje, lajša depresijo in aktivira psihomotoriko. Napadi tesnobe in hud nemir oslabijo barbiturati in benzodiazepini. Podobno se uporaba takih snovi pojavlja v motnje spanja. Za nadzor se uporabljajo analgetiki bolečina.
