Podružnica znanstvene psihologije je razvojna psihologija. Raziskuje človekov razvoj od rojstva do smrti v vseh psiholoških razmerah in s tem povezane spremembe v človeškem vedenju in izkušnjah, vključno na primer z razvojem osebnosti, jezika, mišljenja in vseh učenje procesi, ki temeljijo na njih. V skladu s tem se upošteva celotna življenjska doba človeka, medtem ko spremembe zaradi razpoloženja ali zunanjih vplivov igrajo vlogo le v zelo omejenem obsegu. Za opis razvojna psihologija uporablja družboslovne metode v obliki raziskav, opazovanj in različnih eksperimentov.
Kaj je razvojna psihologija?
Razvojna psihologija preučuje človekov razvoj od rojstva do smrti v vseh psiholoških pogojih in spremljajoče spremembe v človeškem vedenju in izkušnjah. Ali na človeški razvoj zdaj precej vplivajo biološki oz okoljski dejavniki, ali do razvoja po Jean-Jaquesu Rousseauju in nativizma prihaja zaradi predispozicij, ki jih otrok prinese s seboj, vzgoja in okolje pa jih zavirajo, ali pa otrok po Johnu Lockeju na svet raje pride brez spretnosti in znanja, da bi se vse naučil prvič, to so temeljna vprašanja, ki si jih zastavlja razvojna psihologija. Z različnimi teorijami in modeli poskuša razložiti človeka v njegovih spremembah. Najpomembnejše so ugotovili Albert Bandura, Jean Piaget, Sigmund Freud, Erik H. Erikson Jane Loevinger in John Bowlby.
Osrednje točke in teorije
Bandura je razvila socialno učenje teorija, ki je vključevala, da je opazovalni učni proces tisto, kar najprej omogoča socialne veščine in se pojavi v fazi pridobivanja in izvajanja. Faza pridobivanja se določi s pozornostjo in spomin procesi, izvedbena faza pa se določi s postopki reprodukcije, okrepitve in motivacije motorja. Med drugim imajo pomembno vlogo tudi pričakovanja, ki so odločilna za posnemanje, torej za učenje proces. Model teorije odrov je razvil Jean Piaget. Opisuje različne stopnje človekovega kognitivnega razvoja in za vsako stopnjo določa obstoječe kognitivne sposobnosti, ki nato določajo, katere kognitivne naloge lahko oseba takrat reši. Freud je razvil strukturni model psihe, predpostavlja tri primere, ki jih je razdelil na id, ego in superego. Drugič, vzpostavil je pet stopenj psihoseksualnega razvoja, ki vplivajo na razvojno psihologijo. Na tem modelu pa temelji odrski model psihosocialnega razvoja Erika H. Eriksona. Opisuje napetost med otrokovimi željami in potrebami ter spreminjajočimi se zahtevami okolja in medosebnih stikov, ko se ta razvija. Enako pomemben je Loevingerjev odrski model, ki predpostavlja razvoj ega kot poseben vzorec, skozi katerega oseba zaznava in razlaga sebe in svoje okolje. Ta struktura ega se skozi razvoj spreminja večkrat vodi k večjemu zavedanju. Loevinger torej prevzame proces mišljenja in izkušenj, ne pa psihične entitete, kakršna je psihoanaliza. John Bowlby je nato postavil teorijo navezanosti, ki pomeni, da otroci tvorijo močne, čustvene vezi s svojimi bližnjimi prek neverbalne komunikacije in fizičnih znakov, ki se spreminjajo, ko se razvijajo. Njegova skrb kot otroka psihiater je bila raziskati vpliv družinskih in generacijskih vplivov na otrokov razvoj. Vsi ti modeli, ki jih je veliko več, kažejo, da se razvojna psihologija ukvarja s široko paleto tem. Glavni poudarek ostaja na raziskavah dojenčkov in malčkov, razmerju med otrokom in starši, ki poteka na neverbalni ravni, ter spremljajočim socialnim, čustvenim in motoričnim razvojem ter spremembam ali motnjami v razvojnih procesih. Poleg tega se preučuje tudi splošna življenjska doba osebe do starosti.
Raziskovalne metode
Koncept razvoja postaja v sodobnih razmerah širši, tako da se kakršna koli sprememba šteje za razvoj in v zadnjem času so vključene celo medsebojne ali okoljske razlike, v tem primeru govorimo o ekološki ali diferencialni razvojni psihologiji. Tradicionalno pa je koncept razvoja razmeroma ozek. Nanj se gleda kot na prekinitveni proces, pri čemer spremembe ostajajo kvalitativno-strukturne preobrazbe, ki vedno napredujejo na višjo raven in so usmerjene v končno stanje zrelosti. Funkcije, kot so čustva, spoznavanje, motivacija, jezik, morala in socialno vedenje, igrajo pomembno vlogo v njihovih procesih sprememb. Družina je obravnavana v družbenem kontekstu. Tu preučujemo, kako se psihološke funkcije spreminjajo z odraščanjem in staranjem. Starost pa daje informacije za razvojno psihologijo o motivacijskih in duševnih omejitvah posameznika v tem trenutku. Temelji na predpostavki, da se mora človek spoprijeti z nalogami na različnih stopnjah razvoja, ki kot osnovno zahtevo odražajo različne vidike njegovega življenja, osebnosti, medosebnih odnosov in fizioloških funkcij. Na primer, mladostnik je vzgojen v družbi, da se odcepi od staršev, najde svojo identiteto in se pripravi na kariero. Če v tem procesu pride do motenj, se pojavijo težave pri spopadanju z vsemi nadaljnjimi koraki, saj gradijo drug na drugega. Rezultat je nezadovoljstvo, frustracija in strah pred neuspehom. Zgodaj otroštvo zlasti temelji na socialno-čustvenem razvoju, vključno s fazami kljubovanja in možnimi razvojnimi motnjami. Ti se lahko kažejo v disociaciji, jezikovni, komunikacijski in družbeni vezi. Del teorij v razvojni psihologiji je tudi koncept, da ljudje aktivno oblikujejo njihov razvoj. Ne določajo ga zgolj dedni dejavniki, ampak je odvisen od človekovih izkušenj, življenjskih okoliščin in zastavljenih ciljev, spet s kar nekaj različicami.
