Sistematična desenzibilizacija: zdravljenje, učinki in tveganja

Človeško vedenje predvsem oblikuje učenje. Izkušnje in naučena pravila vplivajo na dejanja in razmišljanje. Vendar lahko tudi to vodi do duševnih motenj, ki jih je oblikoval učenje izkušenj. Na področju psihoterapija obstaja predvsem oblika vedenja terapija. To predpostavlja, da je mogoče možne vedenjske motnje izslediti po naučenih napačnih stališčih, ki jih je mogoče odpraviti s ciljno usmerjenim razoblikovanjem, tj.učenje. Cilj ni odkriti korenin neprilagojenega odnosa, ampak preučiti in po potrebi popraviti človekova stališča in vedenje. Uporabljena metoda vedenja terapija je spet sistematična desenzibilizacija.

Kaj je sistematična desenzibilizacija?

Sistematična desenzibilizacija je uporabljena metoda vedenja terapija. Sistematično desenzibilizacijo je ustanovil Američan psihiater Joseph Wolpe in se uporablja predvsem za zmanjšanje strahov in fobij. Temelji na klasičnem kondicioniranju, ki ga je razvil Ivan P. Pavlov in izvedel prve kondicijske poskuse na psu. Ta pes se je s slinjenjem odzval ne samo ob pogledu na hrano, temveč tudi na zvonjenje. Iz tega je Pavlov zaključil, da je reakcija neizogibno na dražljaj. Predvsem pri ljudeh so številni strahovi in ​​z njimi povezane psihosomatske bolezni klasično pogojeni.

Funkcija, učinek in cilji

Sistematična desenzibilizacija predpostavlja, da je stanje tesnobe in telesno sprostitev niso mogoča hkrati. Zato je prvi korak priti do dna tesnobe. Zaporedje terapije je večfazni postopek. Pacient na začetku terapije ustvari hierarhijo svojih strahov. Kot primer lahko bolj natančno obravnavamo strah pred psi, ko se strah poveča pri velikih psih v primerjavi z majhnimi. Temu sledi sprostitev usposabljanje. Ko je strah opredeljen, se oseba nauči sprostitev tehnike, s katerimi lahko postopoma premaga svoje strahove. To so lahko avtogeni trening, meditacija vaje oz progresivna sprostitev mišic, Npr. Avtogeni trening je sprostitvena tehnika, ki temelji na samosugestiji, ki jo je leta 1920 razvil Nemec psihiater Johannes H. Schultz. Temelji na poznavanju bioloških procesov v telesu med stanjem Hipnoza. Med avtogeni treningse pacient pod vodstvom svojega terapevta in kasneje tudi sam postavi v hipnoid, torej v domišljijo, ki je odstranjena iz same zavesti in naj bi povzročila sprostitev, proizvedeno od znotraj. Med tem postopkom lahko laže ali sedi. Zaporedne formule kmalu omogočajo umik iz okolja in vsakdanjega življenja stres kot meditativni absorpcija. Takšne formule lahko podpirajo izkušnjo teže, topline, regulacije srce in dihanje, ker si bolnik sugerira, da je popolnoma miren, čuti roke in noge srce, lastno dihanje. Po absorpciji se bolnik vrne v okolje in raztegne telo. Meditacija je bolj duhovna praksa, ki spodbuja čuječnost in umirjenost. Zasnovan je tako, da pomaga videti sedanjost kot prvotno stanje zavesti ob zavedanju vsakdanjega življenja in tako doseči notranje ravnovesje skozi koncentracija. Različne tehnike, na katere vpliva vzhodna zdravilna umetnost, so bile prilagojene tudi potrebam Zahoda. Obstajajo aktivne in pasivne vaje. Aktivne tehnike vključujejo ZEN, koncentracija in tiho meditacija, medtem ko aktivne tehnike vključujejo joga, borilne veščine in Tantra. Pasivna meditacija je primernejša za sistematično desenzibilizacijo, ker dihanje se poglobi, utrip upočasni in mišice sprostijo. Progresivna sprostitev mišic je ustanovil fiziolog Edmund Jacobson. To je tehnika, namenjena sprostitvi duha in telesa ter izboljšanju samozavedanja. Posamezni, natančno določeni deli mišic se v določenem zaporedju napenjajo in sproščajo drug za drugim. Pacient mora razlikovati med napetostjo in sproščenostjo ter jih zavestno opazovati, da se lahko na njih osredotoči. To naj bi zmanjšalo anksioznost. Po teh vajah se strah znova natančneje pogleda, predmet strahu je treba med fazo sproščanja zavestno dojemati kot domišljijo. Takoj, ko se pojavi strah, se trening prekine. Ta dejanja potekajo, dokler pacient ne more pogledati predmeta brez strahu. Skozi predhodno vzpostavljeno hierarhijo strahu se v sproščenem stanju sistematične desenzibilizacije postopoma prehajajo vsi predmeti, ki sprožijo več strahu na vsaki od različnih ravni, dokler končno ne dosežemo najvišjega objekta. Ko so vse faze opravljene, se bolnik končno sooči s samim predmetom, npr. S psom, ki se ga je prej bal ali s svojim strahom letenje, v tem primeru vzame let.

Tveganja, neželeni učinki in nevarnosti

Anksiozne motnje so napačne ali pretirane reakcije telesa. Čeprav dejanskega razloga za takšno reakcijo ni, vklopi alarm v avtonomnem načinu živčni sistem. Anksiozne motnje vključujejo fobije, panični napadi, posttravmatski stres motnje in generalizirana tesnoba. Vse te motnje vključujejo močno anksioznost in izkušeno fizično vzburjenost ter pomenijo željo, da bi se s pomočjo določenih misli ali dejanj izognili sprožilcu ustrezne anksioznosti, pri čemer pa se anksioznost stopnjuje in ne more izginiti. Različni postopki na področju vedenjska terapija so v takšnih pogojih koristni. Prednost sistematične desenzibilizacije je med drugim tudi v tem, da si mora prizadeti na začetku le predstavljati situacijo strahu, da bi ga s sprostitvijo premagal. Postopek se uporablja predvsem takrat, ko praktične vaje zaradi fobij in strahov še niso možne.