Imunoscintigrafija: zdravljenje, učinki in tveganja

Imunoscintigrafija je radiološki diagnostični postopek s področja jedrske medicine. Vključuje invazivno uporabo tako imenovanih radioaktivno označenih protitelesa preko pacientove Vena, ki se nato kopičijo na lokacijah vnetje ali tumorsko tkivo.

Kaj je imunska scintigrafija?

Imunoscintigrafija invazivno uporablja tako imenovane radiooznačene protitelesa skozi pacientovo Vena, ki se nato kopičijo na lokacijah vnetje ali v tumorskem tkivu. Imunoscintigrafija uporablja umetno protitelesa, tj. to niso naravna protitelesa, kot se pojavljajo v kri, vendar protitelesa, umetno proizvedena v ta namen. Glede na namen pa se uporabljajo samo posamezni fragmenti protiteles, torej ne celotno protitelo. Tako fragment kot celotno protitelo lahko dodatno radioaktivno označimo. V ta namen se uporabljajo tako imenovani sledilci, ki na primer vsebujejo radioaktivni tehnecij. Vendar se v imunoscintigrafiji uporabljajo tudi drugi radioaktivni nuklidi. Ta protitelesa, ki so označena v laboratoriju za nuklearno medicino, se dajejo bolniku intravensko v brizgi. Krvni obtok nato hitro razdeli protitelesa v vsa telesna tkiva in organe. Imunoscintigrafija se zdaj uporablja za selektivno obogatitev teh radioaktivno označenih protiteles na domnevnih mestih vnetje, primarni tumorji oz metastaze. Če so se protitelesa nabrala dne rak celic ali vnetnih celic, potem jih lahko radioaktivna komponenta zazna s tako imenovano gama kamero.

Funkcija, učinek in cilji

Imunoscintigrafija je bila dolgo časa eksperimentalni postopek, nato pa se je znašla v klinični medicini. Zaradi zapletenosti aplikacije, morebitnih neželenih učinkov in nenazadnje visokih stroškov se postopek ciljno uporablja le za določene težave, zlasti pri onkologiji. Indikacije, tj. Področja uporabe imunske scintigrafija so onkološka in vnetna vprašanja, na primer pri diagnozi primarne kronične poliartritis, PCP. Vendar se imunoscintigrafija uporablja predvsem pri diagnozi in spremljanju malignih tumorjev. Pri diagnostiki tumorjev imunoscintigrafija temelji na principu monoklonska protitelesa usmerjena proti zelo specifičnim antigenskim strukturam na površini nekaterih tumorjev. Vezava ustreznih označenih protiteles je torej strogo specifična in je zaenkrat lahko omejena na nekaj vrst tumorjev. Pred imunoscintigrafijo so običajno drugi onkološki pregledi. Ali je indikacija za uporabo imunske scintigrafija je dejansko dan, je odvisno od histoloških, tj. ugotovitev drobnega tkiva in hormonskih testov na kri. Glavna področja uporabe imunoscintigrafije v onkologiji so nekatere oblike rektalni rak, sigmoidni karcinom inHodgkinov limfom, maligna bolezen limfnega sistema. V ne-Hodgkinov limfom, imunoscintigrafija velja za zelo pomembno za potek terapija in za načrtovanje sevanja Odmerek za terapija. Pri tej vrsti tumorja se radioimunoterapija praviloma ne izvaja brez čakanja na rezultate imunoscintigrafije. Pri vnetnih procesih se imunoscintigrafija uporablja kot tako imenovano vnetje scintigrafija. Označena protitelesa lahko obogatimo posebej ali nespecifično. Pri posebni obogatitvi se uporabljajo monoklonska antigranulocitna protitelesa, ki so bila radioaktivno označena s tehnecijem. Protitelesa se hitro vežejo na granulocite, specifično frakcijo bele barve kri celice, prisotne v krvnem obtoku. Ti označeni granulociti nato migrirajo na domnevno mesto vnetja in se na koncu tam kopičijo. Imunoscintigrafija se uporablja tudi kot a terapija za hude procese, na katere zdravila ne morejo vplivati. V tem primeru imunska scintigrafija deluje kot radiofarmacevtik v vnetnem žarišču; radioaktivno uničenje vnetnega žarišča ustavi patološki proces, četudi le začasno. Pri tako imenovani nespecifični obogatitvi se ne uporabljajo umetna protitelesa, ampak humani imunoglobulin je radioaktivno označen s tehnecijem. Ta postopek ne vključuje posebne vezave na granulocite. Imunoscintigrafija je v nuklearni medicini odobrena za kronično ponavljajoče se vnetje in za oceno podaljšanih vročinskih stanj. Ko so radioaktivno označena protitelesa pripravljena v vseh aplikacijah imunoscintigrafije, takoj v veno uprava je potrebna zaradi kratke razpolovne dobe tehnecija. Po uprava, čakalna doba je od 1 do 72 ur do ocene pod gama kamero, odvisno od indikacije. Pridobljena je jasna diagnostična karta, podobna scintigrafija ščitnice, ki prikazuje kopičenje radioaktivno označenih protiteles na ciljnem območju. Gama kamera neprekinjeno beleži radioaktivni razpad tehnecija, s katerim so bila protitelesa prej označena.

Tveganja, neželeni učinki in nevarnosti

Imunoscintigrafija prinaša nekatera neznatna tveganja, neželene učinke, nevarnosti in posebnosti. Absolutna kontraindikacija je gravidnost, zato postopka med uporabo ne smemo uporabljati nosečnost. Dojenje, dojenje, je relativna kontraindikacija. Da bi varno preprečili tveganje za dojenčka, je treba dojenje prekiniti vsaj za 2 dni. Ponovni pregledi so tudi relativna kontraindikacija. Zaradi sorazmerno velike izpostavljenosti sevanju je treba imunoscintigrafijo ponoviti šele po treh mesecih. Pred vsako imunoscintigrafijo morajo radiologi in onkologi opraviti natančno oceno tveganja in koristi. To je zato, ker je tveganje za pozno malignost v obliki karcinoma oz levkemija se še posebej poveča z uporabo radioaktivno označenih protiteles. Če se maligni tumorji pojavijo leta po nanosu, niso vedno neposredno povezani s predhodno opravljeno imunoscintigrafijo. Če se pojavijo maligne novotvorbe, je treba lečečega onkologa obvestiti o predhodno opravljenih diagnostičnih ali terapevtskih imunoscintigrafijah, tudi če so se pojavile že zelo dolgo nazaj. Kot neželeni učinek so alergijske reakcije na dani radionuklid, vključno z alergijskimi šok, se lahko tudi pojavijo.