Vezivnega tkiva sporočilo ustreza refleksu terapija, ki sproži odziv organov, mišično-skeletnega sistema in koža skozi cuti-visceralni refleksni lok. Po palpaciji terapevt dela vezivnega tkiva s tangencialnimi vlečnimi dražljaji. Vezivnega tkiva sporočilo izpolnjuje terapevtske in diagnostične funkcije.
Kaj je masaža vezivnega tkiva?
Praviloma začetek dejanskega sporočilo je obdelava medenične regije. Kasneje so operacije namenjene celotnemu hrbtu in nazadnje vključujejo trebuh. Masaža vezivnega tkiva je podkožni refleks terapija, ki jo je leta 1929 ustvaril fizioterapevt E. Dicke. Takrat je trpela zaradi invalidnosti, ki bi lahko bila potrebna noga amputacija. Zdravila je hud hrbet bolečina s trdnim božanjem sacrum in iak greben. Posledično je v bolečini začutila mravljinčenje in zbadanje noga, čeprav je bil ud resnično otrpel s kliničnega stališča. Iz teh izkušenj je Dicke razvil tehniko masaže. Osnovna predpostavka metode je ugotovitev, da se bolezni notranjih organov povzročajo napetostne razlike v vezivnem tkivu podkožja. Te razlike v napetosti maser začuti in popravi. Ročna stimulacija terapija deluje s tangencialnimi nateznimi dražljaji. The koža tehnika v tem postopku ustreza subkutani tehniki in tehniki fascije. Obdelana območja sprožijo refleksni odziv organov, mišično-skeletnega sistema in koža skozi cuti-visceralni refleksni lok. Najbolj znana podoblika masaža vezivnega tkiva je segmentna masaža. Klinično, masaža vezivnega tkiva izpolnjuje tako diagnostične kot terapevtske namene.
Funkcija, učinek in cilji
Osnova katere koli masaže vezivnega tkiva je palpacija tkiva. Terapevt mora oceniti vsebnost tekočine v tkivu, prepoznati morebitne revmatoidne vozličke v podkožju in ugotoviti morebitne razlike v mišični napetosti. Palpatorne ugotovitve lahko vključujejo podkožne spremembe turgorja, adhezije, senzorične motnje ali motnje brazgotin. Prizadeta območja terapevt stimulira po ugotovitvah o nižji napetosti s posebno masažno tehniko, ki naj povzroči ravnovesje v napetostni strukturi. Masaža vezivnega tkiva vpliva ne samo na lokalno tkivo, temveč tudi na oddaljena območja, kot so organi in funkcije organov. Masaža se praviloma izvaja dvakrat ali trikrat na teden. Vsaka seja traja približno deset do 15 minut. Različne pritožbe se še posebej dobro odzivajo na tehniko masaže. Najpomembnejše indikacije za masažo vezivnega tkiva vključujejo vnetjepovezane prebavne motnje in z vnetjem povezane jetra ali pritožbe žolčnika. Na druge bolečine različnih vrst naj bi na primer pozitivno vplivala tudi masaža migrena ali menstrualna krči. Pri revmatskih boleznih masažna tehnika razbremeni bolečine v sklepih. Na področju bolezni srca in ožilja ter vaskularnih bolezni lahko masaža vezivnega tkiva pozitivno vpliva na nevnetne učinke venske bolezni, Kot je krčne žilePoleg motnje krvnega obtoka nog. Tako masaža vezivnega tkiva terapevtsko vpliva na avtonomne regulativne mehanizme in obnavlja normalen tonus v vezivnem tkivu, notranjih organov, mišice in živci or plovila skozi cuti-visceralni in cuti-kožni refleksni lok. Prva reakcija na masažo ustreza hiperemiji, predstavlja prvo reakcijo. Med zdravljenjem se elastičnost tkiva normalizira. Vazomotorična aktivnost, izločanje in gibljivost se normalizirajo. Cone vezivnega tkiva kot izhodišča masaže ustrezajo predvsem Vodjaobmočja. Razdeljeni so na Glava cone, bronhialne cone, cone rok, želodec območja in jetra območjih. Poleg tega obstajajo srce cone, ledvice cone, črevesne cone, genitalne cone in mehurja cone oz Vena-limfna območjih. Praviloma je na začetku dejanske masaže obdelava medenične regije. Kasneje je delo namenjeno celotnemu hrbtu in končno vključuje trebuh. Za zdravljenje se uporabljajo različne tehnike. Pri dvodimenzionalnih tehnikah terapevt premika podkožje s palcem in konicami prstov. V kožni tehniki površno izpodrine tkivo v izpodrivni plasti kože. Subkutana tehnika zahteva močnejšo oprijem. Tehnika fascije ima najmočnejši vlek med vsemi tehnikami in je enakovredna obdelavi robov fascije s konicami prstov.
Tveganja, neželeni učinki in nevarnosti
Če jo izvaja izkušen terapevt, masaža vezivnega tkiva ne predstavlja nobenega tveganja ali nevarnosti v najstrožjem smislu. Vendar pacienti menijo, da je postopek boleč. V tretiranem predelu tkiva nastane svetel in jasen občutek rezanja. Večja kot je napetost tkiva, močnejši je občutek rezanja. Začasno se na koži tvorijo pšenice. Nihče ne bi smel brez obotavljanja sodelovati v masaži vezivnega tkiva. Kontraindikacije za tehniko vključujejo akutne vnetje, akutna astma napadi oz srce bolezni in tumorji. Akutna povišana telesna temperatura, poškodbe oz miozitis in tromboza se štejejo tudi za kontraindikacije. Pri vseh vaskularnih boleznih je treba masažo izvajati izključno po posvetovanju z lečečim zdravnikom. Enako velja za akutna vnetja, nalezljive bolezni, nagnjenost k krvavitvam ali težave s krvnim obtokom. Medtem se je masažna metoda izkazala za posebno produktivno pri boleznih mišično-skeletnega sistema. Spinalni sindromi, revmatske bolezni, artroze in travme so torej indikacije za masažo vezivnega tkiva. Nekatere bolezni notranjih organov spadajo med tipične indikacije. Sem spadajo na primer bolezni dihal ali bolezni na urogenitalnem področju. Žilne bolezni, kot je funkcionalna arterijska motnje krvnega obtoka, arterioskleroza ali možni indikacije tudi posttrombotični sindrom. Enako uspešno je bilo zdravljenje nevroloških motenj, kot so pareza, nevralgija or spastičnost. V primeru dvoma se je treba vedno posvetovati z zdravnikom, da oceni morebitna tveganja in izključi neželene stranske učinke. Vmes se je masažna tehnika še naprej razvijala in je tako postala del podkožne refleksne terapije po Häfelinu.
