Nevropsihološka diagnoza: zdravljenje, učinki in tveganja

Nevropsihološka diagnostika obsega vrsto standardiziranih papirja in svinčnika ter računalniške teste za razjasnitev kognitivnih primanjkljajev po možganov škoda. Diagnostični postopek je predpogoj za oceno kognitivnega stanja in načrtovanje nadaljnjega terapevtskega posega ukrepe. Testiranje izvajajo nevropsihologi v ustanovah z nevrološkim žariščem.

Kaj je nevropsihološka diagnoza?

Nevropsihologija se osredotoča na poškodbe možganov kot posledica nesreč ali bolezni in njenih učinkov na kognitivne in psihološke funkcije. Tej vključujejo spomin, pozornost, koncentracija, zaznavanje, razumevanje jezika, načrtovanje in reševanje problemov ter motivacija, razpoloženje in zagon. V procesu zdravljenja nevropsihologi pokrivajo diagnostično obdelavo, izvajanje različnih terapevtskih ukrepein svetovanje za prizadete posameznike in njihove družine. Nevropsihologi običajno delajo v bolnišnicah, terapija centri ali rehabilitacijske klinike z nevrološkim žariščem. Diagnostični ali testni psihološki pregled zajema celoten sklop kognitivnih in čustvenih funkcij ter njihove učinke na vedenje prizadete osebe. Diagnostični postopek se začne z lastno zgodovino, ki jo zaradi morebitne slabe dopolni zunanja zgodovina s svojci zanesljivost prizadete osebe. Sistematično vedenjsko opazovanje v Ljubljani terapija in vsakdanje situacije podpira in dopolnjuje podatke, zbrane v anamnezi. Standardizirani, delno računalniški testi zagotavljajo podrobne informacije o različnih kognitivnih in psiholoških funkcijah. Na podlagi rezultatov preskusa terapija se nato načrtuje in izvaja. V mnogih ustanovah je nevropsihološka diagnoza standardni postopek v terapevtskem procesu. Prizadeti posamezniki z možganov škoda je predmet obsežne ocene, ki ji ni nujno terapevtsko zdravljenje v obliki vaj in kognitivno usposabljanje, odvisno od rezultatov.

Funkcija, učinek in cilji

Za celovito razjasnitev nevropsihologi opravijo več testov, ki lahko trajajo kar nekaj ur. Bistveni del je kratkoročna in dolgoročna preučitev spomin. To je lahko posledica pridobljene možganske poškodbe, kot je kap or travmatska poškodba možganov. Dolgoročno tudi demence povzročajo spomin oslabitev, ki napreduje z različnimi stopnjami. Najbolj znano sredstvo določanja demenca je Mini Test mentalnega stanja. Z različnimi nalogami na spomin, usmerjenost in izvajanje ustnih in pisnih navodil se razvrsti kognitivna uspešnost. Če je ta test očiten, se opravijo nadaljnji pregledi za določitev oblike in napredovanja demenca. Preučevanje lokalne, časovne, osebne in situacijske usmerjenosti že poteka v anamnezi. Poleg osebnih podatkov, kot sta prebivališče in datum rojstva, pacient odgovori na vprašanja o svojem trenutnem prebivališču, trenutnem datumu ali poteku bolezni do danes. Druga velika skupina s področja nevropsiholoških preiskav so testi vidnega zaznavanja. Če je vidni center poškodovan, lahko pride do popolne ali delne izgube vidnega polja na enem ali obeh očesih. Preizkusi so vedno bolj računalniški. Pacient naj poskusi videti različne predmete na zaslonu, ne da bi se obrnil Glava. Podoben postopek se uporablja za teste zanemarjanja. Zanemarjanje je spremljajoči simptom kapi, običajno kadar je poškodovana desna polobla. Pri bolnikih z zanemarjanjem polovica prostora ne obstaja vizualno, zvočno in / ali otipljivo; dražljaji s te polovice prostora se ne zaznajo. Najlažji način diagnosticiranja so preskusi bisekcije vrstic, pri katerih prizadeti posamezniki zgrešijo črte na eni strani strani in vrstice razdelijo ne natančno na polovico, ampak približno na četrtino. Preizkus ure, v katerem bolnika prosijo, da posname uro, vključno s kazalci, vsebuje tudi informacije o zanemarjanju. Prizadete osebe bi vse številke narisale le v polovici ure. Nevropsihologi pojasnjujejo tudi jezikovne vidike poškodbe možganov. Preizkusi branja in pisanja omogočajo sklepe o tem, ali je prizadet govorni center. Poleg razumevanja branja se preuči tudi spomin, ko se od pacientov zahteva, da reproducirajo prebrano.Testi pisanja razkrijejo tudi možne motnje v motoriki v prevladujoči roki. Testi o načrtovanju ukrepov in reševanju problemov zagotavljajo informacije o tem, kako dobro prizadeti posamezniki se lahko spoprimejo v vsakdanjih ali poklicnih situacijah in premagajo izzive, ki se tam pojavijo. Večina nevropsiholoških testov preverja tudi pozornost in koncentracija vzporedno. Če so tu prisotne nepravilnosti, lahko ločeni postopki, kot so testi brisov, dajo natančnejšo sliko.

Tveganja, neželeni učinki in nevarnosti

Ker je nevropsihološko testiranje neinvaziven postopek, fizično tveganje za posameznika ni. Vendar imajo mnogi posamezniki težave s popolnim sprejemanjem testiranja in nadaljnje terapije. Fizični primanjkljaj je psihično pogosto lažje predelati kot kognitivni, zato prizadeta oseba med testiranjem morda ni skladna. Pomanjkanje vpogleda v bolezen zaplete nevropsihologa diagnozo. Nadaljnji zaplet je pri bolnikih z velikimi vedenjskimi težavami ali agresijo, ki včasih onemogočajo testiranje. V tem primeru nevropsihološke diagnostike ni mogoče opraviti takoj po sprejemu, ampak pozneje. Nekatere nevropsihološke preiskave, na primer Mini test duševnega stanja, je mogoče uporabiti le enkrat. Ta test za določitev demenca lahko pokaže boljši in zato ponarejen rezultat, če se drugič daje zaradi učenje učinek. Nevropsihologi se morajo posvetovati z drugimi strokovnjaki, da se izognejo podvojenim testiranjem. Delovni terapevti na primer izvajajo tudi testiranje na kognitivnem področju, da bi načrtovali svoje terapevtske posege. Posvetovanje z drugimi zdravniki in terapevti je nujno ne le med diagnostičnim postopkom, temveč tudi med terapevtskim postopkom, saj zdravljenje možganskih poškodb vključuje multidisciplinarna skupina.