Nevroznanost se ukvarja s strukturo, delovanjem in motnjami bolezni živci. Ti so torej obravnavani z medicinskega, biološkega in tudi psihološkega vidika. Poleg posameznih elementov je poudarek predvsem na zapletenih živčnih sistemih in sodelovanju struktur ter pritožbah zaradi bolezni.
Kaj so nevroznanosti?
Nevroznanost se ukvarja s strukturo, delovanjem in motnjami bolezni živci. V znanstvenem spektru se strokovnjaki ukvarjajo s strukturo in funkcijo živci v vseh situacijah. Po eni strani se upoštevajo posamezne komponente sistema in nevroni; po drugi strani pa nevroznanost ponuja makrološki pregled. Glialne celice so ponavadi še posebej zanimive. Na splošno pa nevroznanstveniki želijo analizirati medsebojno povezanost živcev in njihovo funkcijo. Na primer, zanima jih preučevanje osrednjega živčni sistem pri vretenčarjih. Poleg tega se ukvarjajo z boleznimi, ki spadajo na področje nevrologije. Nevroznanost se razlikuje v različne smeri. Eden izmed njih je na primer možganov raziskava, ki preučuje zgradbo in delovanje možganov pri ljudeh in opicah. Po eni strani se izvajajo osnovne raziskave, po drugi strani pa se ukvarjajo z ugotavljanjem vzrokov nekaterih bolezni, kot je Alzheimerjeva bolezen in epilepsija. Tako se nevroznanost ukvarja z različnimi boleznimi živčni sistem in si poleg diagnoze prizadeva tudi za zdravljenje bolezni. Druga pomembna podteža je zaznavanje informacij iz okolja, na primer v obliki čutnih vtisov, pa tudi pojav čustvenih reakcij.
Zdravljenja in terapije
Nevroznanost tako nastopi pri boleznih, ki prizadenejo živčni sistem. Ti vključujejo Alzheimerjeva bolezen na primer bolezen. Alzheimerjeva bolezen bolezen je ena od degenerativnih bolezni, ki se pojavijo kasneje v življenju zaradi obrabe fizičnih struktur. Poleg tega lahko Alzheimerjevo bolezen štejemo v kategorijo demenca. Prizadeti posamezniki trpijo zaradi spomin izguba in spremembe v posameznikovi osebnosti. Natančna tvorba Alzheimerjeve bolezni še ni popolnoma raziskana in je zato v središču nevroznanstvenih eksperimentov. Vendar pa računalniške tomografije razkrivajo odlaganje določenih beljakovin. Pogosto jih lahko zaznamo leta pred pojavom prvih simptomov v možganov prizadete osebe. Verjetno je beljakovin ovirajo komunikacijo med živčnimi celicami, kar ima za posledico tipične Alzheimerjeve simptome. Tu se nevroznanost zanima za nadaljnje raziskave vzrokov in zdravljenja. Druga bolezen, ki je v središču nevroznanosti, je epilepsija. Epizode poleg dednih komponent in presnovnih motenj povzročajo tudi možganov škoda med drugim. Še posebej v takem primeru pride v poštev nevroznanost. Konec koncev so simptomi posledica motenj živčnih celic, zaradi česar pride do patološkega izcedka. Kateri simptomi postanejo opazni in kako močni so, je na primer odvisno od natančnega mesta izcedka in ali se pojavi na eni strani možganov ali na obeh. Drugo pomembno področje nevroznanosti je možganskih tumorjev in Glava rane. Tumor je lahko benigni ali maligni in lahko povzroči različne simptome, vključno z glavoboli, bruhanje, in sprememba osebnosti. Glavoboli večina ljudi dojema kot stisko. Pritožbe se najpogosteje pojavljajo v okviru migrena. To pa zanima nevroznanstvenike. Z napredovanjem bolezni se lahko poleg tega pojavijo tudi nevrološki simptomi, kot je spremenjen vid glavoboli.
Metode diagnoze in pregleda
Nevroznanost uporablja različne metode za iskanje vzroka a stanje ali za obravnavo posebnih pritožb. Raziskave ločimo na neinvazivne in invazivne metode. Neinvazivne metode so ukrepe v raziskovalnem okviru katerih pacient ne trpi nobene škode. Invazivne raziskave se izvajajo skoraj izključno s študijami bolnikov, ki so naravno oboleli za boleznijo. V okviru psihofizike je treba oceniti osnovne sposobnosti živčnega sistema, pri anatomskih boleznih pa možgane obolele osebe pogosto primerjajo z zdravimi možgani. S takšno primerjavo lahko znanstveniki na podlagi poškodovanih območij sklepajo o njeni funkciji. Tak pregled poteka v študiji lezije. Vendar je to mogoče doseči šele, ko je bolnik umrl in je mogoče natančno lokalizirati škodo. Zaradi tehničnega napredka je takšna študija lezij postala manj pomembna. Dandanes je na primer možgansko delo mogoče izslediti s pomočjo EEG-a. Osnova tukaj je merjenje elektronskih tokov, ki so posledica delovanja živčnih celic v obliki električnega polja. Na ta način lahko pridobimo vpogled v procesiranje možganov. Računalniška tomografija omogoča natančno lokalizacijo poškodb, ne da bi morali odpreti možgane. Računalniška tomografija zlasti je revolucioniral nevroznanost. Tehnološki napredek prinaša nova spoznanja, saj oprema omogoča pregled možganov takoj po pojavu simptomov ali nesreči. Lezije so lahko vidne prostorsko, vendar informacij o živčnih celicah ni mogoče zbrati na podlagi takega pregleda. Transkranialna magnetna stimulacija je eden redkih invazivnih postopkov, ki se uporabljajo pri ljudeh. Elektronski tokovi se uporabljajo za začasno onemogočanje določenih predelov možganov, da bi preučili zaporedje nevroloških korakov. Zaenkrat strokovnjaki ne pričakujejo trajne škode na pacientu. V nasprotnem primeru takšne raziskave na živih ljudeh ne bi imele pravne podlage.
