Otroška avdiologija se ukvarja z otroštvo sluh, glas, požiranje in govorne motnje, pa tudi motnje v razvoju govora. Otroška avdiologija skupaj s foniatrijo tvori samostojno specialnost, ki se je do leta 1993. vodila kot pod-specialnost otolaringologije (ORL). Pediatrična avdiologija ima tako kot foniatrija močan interdisciplinarni značaj, ker težave, ki se pojavljajo, pogosto niso zgolj organskega izvora, vendar otroška avdiologija neodvisno zagotavlja diagnoze in terapije v različnih disciplinah.
Kaj je otroška avdiologija?
Otroška avdiologija se ukvarja z otroštvo sluh, glas, požiranje in govorne motnje pa tudi motnje v razvoju govora. Osrednje teme v diagnostiki in terapija v otroški avdiologiji so motnje glasu, govora in jezika pri otrocih, pa tudi motnje sluha in zaznavanja. Motnje požiranja pri otrocih spadajo tudi v zdravljenje in diagnostični spekter otroške avdiologije, ker so teme pogosto vzročno povezane. Otroška avdiologija v svojih diagnostičnih in terapevtskih postopkih pogosto uporablja interdisciplinarne, celostne pristope, ki presegajo pregled in zdravljenje organskih nepravilnosti. Tako obstajajo preplete z medicinsko specialiteto ORL, ortodoncije, nevrologije in psihiatrije ter z nemedicinskimi specialnostmi, kot so psihologija, logopedska terapija, fonetika, pediatrija in mnogi drugi. Otroška avdiologija skupaj s foniatrijo tvori samostojno specialno področje. Prvotni naslov je bil Specialist in Phoniatrics and Pediatric Audiology. Od januarja 2004 je novi naslov Specialist za govor, glas in Otroštvo Motnje sluha. Dodatno specialistično usposabljanje traja skupno 5 let in vključuje specializirano nadaljnje usposabljanje v Ljubljani razvoj otroka motnje v zvezi s sluhom, glasom, govorom, jezikom in požiranjem. Interdisciplinarnost te medicinske posebnosti je prvič izpostavil Hermann Gutzmann starejši v svoji habilitacijski nalogi leta 1905. Zlasti pediatrična avdiologija je dobila dodatno spodbudo leta 2009 z uvedbo presejanja sluha za novorojenčke. Dojenčki, ki kažejo nepravilnosti pri pregledu sluha, se napotijo na pediatrično audiologijo za nadaljnje zdravljenje.
Zdravljenja in terapije
Ena glavnih skrbi otroške avdiologije je prepoznati vzroke otrokovih razvojnih motenj na področju slušnega zaznavanja ter v razvoju glasu in govora, da bi lahko uporabljali ciljno usmerjene terapije v večinoma celostnem in interdisciplinarnem pristopu. Predmetno področje vključuje tudi požiranje, ki je tesno povezano z razvojem glasu in govora, zato spada v diagnostični in zdravstveni spekter otroške avdiologije. Od januarja 2009 se avdiometrični pregled novorojenčkov izvaja kot standardni postopek za odkrivanje prirojenih, torej predvsem genetskih motenj sluha, tako da jih je mogoče odkriti in zdraviti v zgodnji fazi. Za pregled sluha se upoštevajo samo metode, ki omogočajo objektivno merjenje. Vzroki za motnje sluha so lahko različni; celoten spekter motenj sluha sega od oviranja zunanjega slušni kanal by ušesno maslo kapljic ali tujkov, da bi povzročili težave s prevodnostjo zvoka v srednje uho, do motenj zaznavanja zvoka. Medtem ko lahko težave z prevodnostjo zvoka običajno izviramo iz organsko-fizičnih razlogov, so motnje zaznavanja zvoka težave s pretvorbo zvočnih valov v električne živčne impulze v polžju v notranjem ušesu ali funkcionalne okvare slušnega živca (vestibulokohlearni živec) zaradi lezije ali bolezni ali težave v možganov z nadaljnjo obdelavo živčnih slušnih impulzov. Opažene nepravilnosti v govornem razvoju v otroštvu so lahko posledica zmanjšanega sluha, pogosto pa so posledica drugih vzrokov, kot so motnje glasu, ki so lahko tudi organskega izvora, ali motnje tekočega govora in jezika, kot je npr. jecljanje, artikulacijske motnje (dislalija) ali različne pridobljene ali podedovane glasovne motnje. Primer nujno potrebnega interdisciplinarnega pristopa glede diagnostike in terapija je selektivni ali popolni mutizem, delna ali popolna izguba govora po popolnem učenje jezika, čeprav ni mogoče prepoznati neposrednih organskih vzrokov, zaradi katerih ne govori več. Funkcionalna ali nevrogena disfagija ali disfagija po nekaterih kirurških posegih pogosto vplivata tudi na tvorjenje glasu in govora.
Metode diagnoze in pregleda
Spekter možnih razvojnih motenj, ki so posledica pridobljenih ali podedovanih organskih nepravilnosti ali interdisciplinarnih težav pri obdelavi senzoričnih vtisov in razvoju govora, je zelo širok in raznolik. Enako raznolik je ustrezen spekter diagnostičnih postopkov, ki so lahko osnova za razvoj učinkovitih in ciljno usmerjenih terapij. V pregledu sluha za novorojenčke, ki je na voljo od januarja 2009, možgansko deblo avdiometrija in / ali postopki z uporabo otoakustične emisije se uporabljajo pretežno. V možganov izhajajo avdiometrija vzbujenega odziva (BERA) na ušesa novorojenčka nanesemo blage zvočne dražljaje, možganske valove pa merimo z nekaj vodi elektrode. Ti omogočajo sklepe o delovanju slušnega živca in nadaljnjih predelovalnih centrih v možganov. Pregled, ki traja približno 20 minut, se opravi med otrokovim običajnim spanjem in otroka ne moti. Druga metoda - imenovana TEOAE (prehodna otoakustične emisije) - izkorišča dejstvo, da zunanji lasje celice v polžu se na zvočne dražljaje odzivajo kot ojačevalnik s svojimi zvočnimi dražljaji, ki jih je mogoče izmeriti. Za pregled je v zunanjo stran vstavljena drobna sonda, ki vsebuje zvočnik in mikrofon slušni kanal. Zvočnik se uporablja za ustvarjanje tako imenovanih klikov, mikrofon pa za merjenje zvočnih valov, ki jih ustvarja zunanji del lasje celic nekaj milisekund kasneje. Oba postopka sta v veliki meri avtomatizirana, vendar imata to pomanjkljivost, da zaznane nepravilnosti niso vedno posledica težav pri nadaljnji obdelavi zvočnih dražljajev ali težav pri pretvorbi mehanskih zvočnih dražljajev v električne živčne impulze. Pozitivne diagnoze zato zahtevajo natančno nadaljnje pojasnitev z dodatnimi diagnostičnimi postopki. Na voljo so številni objektivni in subjektivni avdiometrični postopki za merjenje motenj sluha pri otrocih, starih približno 3 leta in več. Težave s sluhom se lahko pojavijo tudi kot neželeni učinki nekaterih antibiotiki in diuretiki (diuretik droge). Pri motnjah požiranja je fiberendoskopski pregled lastovke (FEES), ki omogoča pregled nosne in žrelne votline prek optičnih vlaken, postal sprejeta diagnostična slikovna tehnika. V nekaterih primerih je treba TAKSE dopolniti z video podprto VFS.
