Psihoanaliza: zdravljenje, učinki in tveganja

Psihoanaliza je psihoterapija in tudi psihološka teorija. Ustanovil jo je Sigmund Freud in je predhodnica globinske psihologije.

Kaj je psihoanaliza?

Psihoanaliza je psihoterapija in tudi psihološka teorija. Ustanovil jo je Sigmund Freud in je predhodnica globinske psihologije. Psihoanalizo lahko razdelimo na tri področja. Z znanstvene perspektive se psihoanaliza ukvarja z nezavednimi psihološkimi procesi. Številne različne psihoanalitične šole so znanstveno razvile Freudove teorije in jim dodale različne koncepte. Znani Freudovi nasledniki so denimo Melanie Klein, pionirka na področju otroške psihoanalize in teorije odnosov z objekti, ali Heinz Kohut, ustanovitelj samopsihološke smeri psihoanalize. Psihoanalizo lahko obravnavamo tudi metodološko. Razvila je lastne metode preučevanja človeške psihe. Vendar je psihoanaliza tudi med splošno populacijo pridobila resnično priljubljenost le kot terapevtska metoda. S tem v nasprotju s psihoanalizo vedenjska terapija, trdi, da razume vzrok psihološkega trpljenja in ga pozdravi.

Zdravljenja in terapije

Osnova psihoanalize kot terapevtske metode je, da trenutni psihološki razvoj osebe temelji na izkušnjah iz preteklosti. To pomeni, da so vse želje, hrepenenja, potrebe in občutki, ki jih ima človek danes, povezane z dogodki iz preteklega življenja. Vendar te vzročne povezave bolj vplivajo na vedenje na nezavedni ravni in jih oseba redko zazna sama. Po psihoanalizi ima vsak človek nezaveden um, ki močno vpliva na dejanja in razmišljanje posameznika. Nezavedno je še posebej vpleteno v duševne težave in duševne bolezni. Freudova trditev za psihoterapija je bil zavesti te nezavedne dele, ki vsak dan vplivajo na ljudi v svojih dejanjih in mislih. Psihoanaliza je tako razkritja terapija. Zamisel ozaveščanja je, da s pogledom na njihove nezavedne povezave stanje, lahko bolnik doživi vpogled in razumevanje. Cilj psihoanalize je preoblikovati in prestrukturirati bolnikovo osebnost, tako da lastnosti, ki prispevajo k ohranjanju motnje, izgubijo vpliv. Za dosego tega cilja so na voljo različne metode zdravljenja. Klasična psihoanaliza je dolgotrajen postopek s tri do pet enournimi sejami na teden. Med temi posegi bolnik leži na kavču in izgovori vse, kar mu pade na pamet. To se imenuje "svobodno združevanje". Analitik posluša in pacientu ponudi interpretacije teh povezav. Klasična psihoanaliza vključuje do 300 sej in lahko traja več let. Danes se ta postopek zaradi visokih stroškov redko uporablja, vendar ga je Freud priporočil zlasti za zdravljenje globokih in dolgotrajnih psiholoških motenj. Manj zamudni so srednjeročni psihoanalitiki terapija postopki, kot so dinamična psihoterapija, psihoterapija na podlagi globinske psihologije ali dolgoročnejša ustavitev terapije. Te metode so ponavadi osredotočene na konflikt, tj. Svobodnega povezovanja ni, se pa terapevt osredotoči na konflikt s pacientom tukaj in zdaj, da bi ugotovil izvorne konflikte. Pozitiven učinek globinskih psiholoških metod je znanstveno dokazan, zlasti v Ljubljani depresija, panične motnje, mejne motnje in posttravmatske stres motnje. Kratkoročne analitične terapije so primerne za kratkoročno krizno posredovanje in nujno zdravljenje. Ti obsegajo največ 25 sej. Pacient in analitik se osredotočata na pripravo in razjasnitev bistvenega konflikta. Znan psihoanalitični kratek postopek je osrednji terapija po mnenju Michaela Balinta.

Diagnoza in metode preiskave

Diagnoza v obliki začetnega intervjuja je pred vsako psihoanalizo. Glavni namen tega je ugotoviti, ali je bolnik s svojim problemom sploh primeren za psihoanalizo. Poudarek je na postopkih prenosa in nasprotnega prenosa, ki so značilni za psihoanalizo. Sam terapevt je prej sodelujoči opazovalec kot vodja pogovora. Zabeležiti mora bolnikove življenjske okoliščine in upoštevati njegov življenjski razvoj. Kot začetna anamneza se uporabljajo različni postopki. Interakcijski intervju po Balintu ima poleg zgoraj omenjenega cilja tudi trditev, da poudarja časovne povezave med pojavljajočimi se simptomi in življenjsko-zgodovinskimi dogodki. Začetni psihoanalitični intervju po Argelanderju se bolj osredotoča na snemanje nezavednih sporočil in izrazov pacienta. Iz tega je nato mogoče sklepati o prejšnjih izkušnjah. Življenjska zgodovina in biografski podatki imajo tu zanemarljivo vlogo. Poglobljeno-psihološka biografska anamneza po Dührsenu in Rudolfu želi čim bolj zabeležiti psihosocialne in razvojne psihološke dejavnike iz bolnikovega sedanjega in preteklega življenja. Pacientova zdravstvena zgodovina in življenjska zgodba, kot tudi trenutna družbena življenjska situacija. S pomočjo strukturnega intervjuja po Kernbergu je treba razlikovati med tremi glavnimi vrstami osebnostne organizacije. V ta namen se določijo nevrotična funkcionalna raven, mejna funkcionalna raven in psihotična funkcionalna raven. Bolnikove izkušnje z boleznijo in pričakovanja zdravljenja je mogoče oceniti z diagnostičnim intervjujem za operacionalizirano psihodinamično diagnozo. Okolje, v katerem potekajo razgovori, je običajno zelo podobno. Vsak od teh razgovorov traja približno eno uro. Tudi osnovni cilji, kot sta začetek terapevtskega odnosa in ocena vzročnih konfliktov, so enaki. Vendar se fokus razgovorov zelo razlikuje. Kot alternativo intervjujem lahko za diagnozo uporabimo tudi postopek biografske anamneze. Tam zabeleženi psihološki, medicinski in socialni razvoj daje terapevtu celovit pregled bolnikovega celotnega osebnostnega razvoja.