Psihomotričnost: zdravljenje, učinki in tveganja

Na človekovo gibanje vplivajo različni duševni procesi, kot so koncentracija ali čustvenost. Ta vzročna interakcija se imenuje psihomotorična aktivnost.

Kaj je psihomotorična terapija?

Izraz »psihomotorika« zajema enotnost motoričnih in duševnih procesov, izraz »psihomotorika« pa opisuje spodbujanje razvoja s pomočjo gibanja, ki je danes vse bolj razširjeno. Obstajajo različne šole psihomotričnosti, ki poudarjajo medsebojno delovanje psiholoških izkušenj ter razvoj zaznavanja in motoričnih sposobnosti. Posamezne šole predstavljajo različne predpostavke, kako se lahko razvije oslabljeno gibanje. Ti koncepti imajo različne poudarke in so povzeti tudi pod izrazi mototerapija, motopedija, motopedagogija, gibanje terapija ali gibalna pedagogika. Osnovna predpostavka psihomotričnosti je, da je treba razvoj osebnosti razumeti celostno. To pomeni, da so fizična in psihološka področja medsebojno povezana in je treba gibalne izkušnje vedno razumeti kot samoizkušnje. Na primer, drža človeka vedno pove nekaj o njegovem duševnem stanju. To velja tudi za otroke: gibi ne vplivajo samo na njihove motorične sposobnosti, temveč vplivajo tudi na njihovo dojemanje lastnih sposobnosti. Predvsem pri otrocih so racionalni, čustveni in duševni procesi zelo tesno povezani. Tako se čustva izražajo tudi z gibanjem, zaradi česar so denimo gibalne igre veliko lažje v stikih z otroki. Izraz »psihomotorika« torej zajema enotnost motoričnih in duševnih procesov, izraz »psihomotorika« pa opisuje spodbujanje razvoja s pomočjo gibanja, ki je danes vse bolj razširjeno. Ernst Kiphard velja za prednika psihomotričnosti, katerega športni programi za agresivne otroke in otroke z vedenjskimi težavami so pozitivno vplivali na njihov čustveni razvoj. Po Kiphardovih besedah ​​so motnje v motoriki pri otrocih z vedenjskimi težavami posledica minimalne možganske disfunkcije. Posledica tega je primanjkljaj na področju gibanja ali zaznavanja in posledično hiperaktivnost, motorični nemir, koncentracija motnje ali zaviranje vedenja. Vendar pa je po Kiphardu z motorično aktivnostjo mogoče stabilizirati in uskladiti osebnost otrok in mladostnikov. Kiphard je na primer uporabljal trampolin za trening usklajevanje in gibanje.

Funkcija, učinek in cilji

Vendar je bil Kiphardov koncept preveč usmerjen v primanjkljaj in se je sčasoma razvil in v ospredje postavil otrokovo stališče. Pojavili so se novi pristopi, na primer pristop, osredotočen na otroka, po Meinhartu Volkamerju ali Renate Zimmer. Ta pristop je podoben predstavi Virginije Axline terapija in je namenjen otrokom tako s socialno izkušnjo kot tudi prostorom za gibanje, da se naučijo izražati in premagovati svoje težave z gibanjem. Gibalne izkušnje so le nekoliko nadzorovane in si prizadevajo okrepiti otrokovo samopodobo. Na podlagi kompetenc temelji pristop, da otroci, ki trpijo zaradi gibalnih motenj, razvijejo tudi psihološke težave, da nadomestijo pomanjkanje gibalnega vedenja. Kompetenčno usmerjen pristop na primer agresivnost razume kot izraz problema v gibalnem področju. V tem okviru lahko psihomotričnost pripomore k nadaljnjemu razvoju gibalnih kompetenc. Jürgen Seewald pa je predstavnik razumevajočega pristopa k psihomotričnosti. Otroke je razvil tako imenovane teme odnosov ali telesa, s pomočjo katerih je mogoče prepoznati vzrok težav. V psihomotoričnem okolju lahko te težave nato obdelamo in premagamo. Marion Esser predstavlja pristop, ki je globoko psihološko usmerjen. Zanjo je gibanje tudi notranje gibanje, z geštalt psihologijo, razvojno psihologijo in psihoanalizo kot teoretičnimi temelji. Sistemska psihomotricnost razume psihomotorični razvoj kot prilagajanje ustreznemu družbenemu okolju. Zato je treba medosebne odnose preučiti in zdraviti tudi pri otrocih, ki trpijo zaradi motoričnih nepravilnosti. Različni pristopi psihomotričnosti se uporabljajo predvsem v otroški ali mladostniški psihiatriji. Uporaba ustrezne šole za psihomotriciteto je odvisna od psihomotrika, ki izvaja delo. Cilj je doseči čim bolj celovit pristop, da bi lahko otrokom in mladostnikom na razmeroma široki ravni ponudili pomoč. Psihomotorične terapije pogosto plačajo zdravje zavarovalnice. V glavnem se izvajajo v psihomotoričnih praksah, elemente pa najdemo tudi v delu logopedov, delovnih terapevtov ali fizioterapevtov. Ponudbe obstajajo tudi v vrtcih in na področju šolskega športa, vendar se psihomotričnost uporablja tudi v specialni in popravni vzgoji, kjer skrbijo za otroke in mladostnike s telesnimi, duševnimi ali čustvenimi motnjami. Ti imajo pogosto težave na področju kognicije, komunikacije, čustev, motoričnih in senzoričnih funkcij, na katere lahko psihomotorično pozitivno vpliva ukrepe. Medtem obstaja tudi veliko rezultatov raziskav, ki kažejo, kako pomembni sta zaznavanje in gibanje zgodnji otroški razvoj, zlasti na področjih kognicije, družbenega vedenja, jezikovnega razvoja in čustvenosti. Na primer pri psihomotricnosti se uporablja oprema, kot so valjarne deske, izravnalni žiroskopi ali pedala. Ti naslovijo na ravnovesje in so zelo primerni za promocijo otrok z razvojnimi težavami. Način, kako otroci odkrivajo opremo, je zelo pomemben. Pomembne vsebine psihomotričnosti so s tem:

  • Jaz in telesne izkušnje, kot so fizično izražanje ali čutne izkušnje.
  • Materialne izkušnje in spoznavanje gibanja
  • Socialne izkušnje, kot je komunikacija s pomočjo gibanja
  • Igrajte pravila s pravili igre, prilagojenimi določeni situaciji.

Tveganja, neželeni učinki in nevarnosti

Psihomotorični terapija ne predstavlja nobene nevarnosti, temveč si prizadeva za čimprejšnjo promocijo otrok, da bi zmanjšali tveganje za kakršne koli okvare ali motnje. Pri tem je treba okrepiti otrokove spretnosti in dejavniki tveganja minimiziran.