Elektroneurografski pregled (elektronevrografija (ENG)) je metoda za določanje periferne hitrosti prevodnosti živca živci pri nevronskih in / ali mišičnih boleznih. V večini primerov elektronevrografija je problematičen in ni povezan z nobenimi zapleti.
Kaj je elektronevrografija?
Elektroneurografija je ime za diagnostični postopek, pri katerem je potencialno poškodovana hitrost prevodnosti živca živci je določena. Elektroneurografija (ENG) je ime, ki je bilo dano diagnostičnemu postopku, pri katerem je potencialno poškodovana hitrost prevodnosti živca (NLG) živci je določena. Elektroneurografija se običajno uporablja, kadar obstaja sum bolezni ali poškodbe periferne naprave živčni sistem, tj. motorični in / ali senzorični živci v Glava, trup in / ali okončine. Poleg tega se elektronevrografija uporablja za spremljanje tečaj ter diferencialno diagnostična klasifikacija različnih nevronskih in mišičnih bolezni. Okvare hitrosti prevodnosti živca lahko med drugim zaznamo kot stisnjen živec (npr sindrom karpalnega kanala v zapestje) ali a polinevropatija in se kaže predvsem v nogah in rokah s pomočjo senzoričnih motenj (npr. otrplost, mravljinčenje, zaspanost rok in nog). Glede na odhajajoče vprašanje in anatomijo nevronov lahko elektronevrografija zahteva določitev hitrosti prevodnosti živcev več živcev.
Funkcija, učinek in cilji
Med elektronevrografijo se določa in spremlja funkcionalna sposobnost senzoričnega in motoričnega živca. Medtem ko so motorični živci odgovorni za uravnavanje in nadzor gibanja in prenos dražljajev, ki jih pošilja možganov ustreznim mišicam občutljivi živci v možgane pošljejo slušni, haptični in vidni senzorični vnos. Za določitev hitrosti prevodnosti motornih živcev se na površino nanesejo različne površinske elektrode, tako imenovane dražljajne in prevodne elektrode. koža na razdalji, ki jo je treba vnaprej izmeriti v predelu pregledanega živca. Nato se zanimiv živec večkrat (vsaj dvakrat) stimulira z elektrodami za spodbujanje s šibkim in kratkim električnim impulzom in časom, potrebnim za prenos tega dražljaja na vodi elektroda se izmeri. Hitrost prevodnosti živca, ki je v normalnem stanju le nekaj tisočakov sekunde, se izračuna iz razdalje med dražljajem in vodi elektrode in določen čas. Da bi ugotovili hitrost prevodnosti občutljivega živca, pri elektronevrografskem pregledu bodisi iglično elektrodo prebodemo v mišico, ki jo inervira živci, ki jih je treba pregledati, bodisi živci, ki jih je treba nadzorovati, električno stimulirajo površinske elektrode, medtem ko prevodna elektroda ukrepe reakcijski čas. Tako določena hitrost prevodnosti živca omogoča sklepanje o poškodbah in patoloških spremembah v preiskovanih živcih ter o nevroloških boleznih. Na primer, podaljšana hitrost prevodnosti živca lahko kaže na prisotnost sindrom karpalnega kanala (tudi srednji sindrom kompresije) oz polinevropatija (poškodba perifernih živcev) kot posledica sladkorna bolezen melitus (diabetična nevropatija) ali drugo kronično presnovno bolezen. Skladno s tem lahko elektronevrografijo uporabimo tudi za določitev potrebe po terapija sprememba pri generaliziranih presnovnih boleznih. Poleg tega elektronevrografija omogoča izjave o tem, ali akson (izvajanje podaljšanja a živčne celice ali živčna os) sama ali mielinska ovojnica (izolacijski medularni ovoj) živca je poškodovan. Poleg tega je v mnogih primerih mogoče lokalizirati natančno lokacijo škode in določiti obseg strukturne nevrološke poškodbe. Elektroneurografija omogoča tudi diagnozo in spremljanje mišičnih bolezni. Če sumite na poškodbe mišičnih struktur, elektromiografija se uporablja vzporedno z elektronevrografijo za oceno mišične aktivnosti.
Tveganja in neželeni učinki
Elektroneurografija v vseh primerih ni povezana z nobenim tveganjem ali resnimi zapleti. Tudi tako imenovani antikoagulanti, kri-tanjšanje droge kot je Marcumar, heparin, Rivaroksaban or Acetilsalicilna kislina (ASS) ne izključujejo elektronevrografskega pregleda. Električni dražljaji, ki se uporabljajo v elektronevrografiji, pacient pogosto pregledujejo kot neprijetne in / ali boleče, odvisno od osnovne nevrološke bolezni. Poleg tega lahko po elektronevrografskem pregledu opazimo senzorične motnje, kot so mravljinčenje ali otrplost. Ti so običajno neškodljivi in po kratkem času sami izginejo. Poleg tega je treba opozoriti, da lahko električni impulzi povzročajo draženje srčnih spodbujevalnikov. Ustrezni previdnostni ukrepi so navedeni za osebe, ki nosijo a spodbujevalnik. V določenih okoliščinah je elektronevrografija kontraindicirana, zato je treba uporabiti druge diagnostične postopke. Poleg tega, kadar se med elektronevrografijo uporabljajo tanke igelne elektrode, bolečina primerljivo s tistim, ki je bilo kri lahko pride do vlečenja ali injiciranja.