Palpacija se nanaša na palpacijo in ustreza enemu najstarejših in najosnovnejših postopkov pregleda. Najbolj znana je palpacija arterij za merjenje utripa. Za odkrivanje patoloških sprememb pa se palpirajo tudi organi ali tkivne strukture.
Kaj je palpacija?
V medicini palpacija pomeni pregled s palpacijo. Izraz palpacija izhaja iz latinskega glagola "palpare". V dobesednem prevodu palpare pomeni kap. V medicini palpacija pomeni pregled s palpacijo. Tako neposredno dostopne strukture na površini telesa kot posredno dostopne strukture pod koža ali druge pokrovne plasti je mogoče otipati. Ta preiskovalni postopek je osnova vseh tehnik pregledov v klinični praksi in je eden najstarejših postopkov med vsemi. Tako kot avskultacija, tolkala in inšpekcijski pregled tudi palpacija spada med fizične ali klinične preiskave. Pod tem generično Pojem zdravniki vključujejo vse metode preiskav, ki jih izvajajo s svojimi čutili, brez dodatnih ali komaj kakšnih dodatnih pomoč. Med ročno palpacijo želi zdravnik odkriti začetne znake patoloških procesov v notranjih organov ali tkivne strukture. Inšpekcijski pregled pa je vizualni pregled golega telesa. Avskultacija je poslušanje, tolkala pa tapkanje telesa. Pogosto palpacijo kombiniramo z enim od teh drugih kliničnih pregledov.
Funkcija, učinek in cilji
Ena najpogostejših in najbolj znanih palpacij je arterija, ki se uporablja za določanje utripa. Lahko pa na primer palpacija poteka tudi na očesu. Palpacija na tem delu telesa lahko zdravniku pomaga pri oceni očesnega tlaka. Pogosto se palpira tudi trebuh ali spodnji del trebuha, da se odkrijejo patološki procesi v trebušnih organih. Ginekolog pa ženske dojke redno palpira. Ta palpacija poteka zlasti v naslednjem tednu menstruacija in lahko dovoli zdravniku, da zazna grudice. Med nosečnost, ginekolog tudi palpira maternice preveriti njegovo rast v velikosti. Palpacije se opravijo tudi na žleze slinavke in odvodni kanali teh žlez. Tako lahko na primer kamne ročno zaznamo. Na jetra, po drugi strani pa palpacija da zdravniku informacije o konsistenci in velikosti organa. Ti dve značilnosti lahko odražata patološke procese. Pri palpaciji limfna vozliščih, lahko zdravnik odkrije tumorje oz vnetje v različnih predelih telesa. Poleg omenjenih so tudi telesne komponente, kot je aorta, spoji, testisi, prostate, ali mišice in tetive lahko tudi palpiramo zaradi patoloških sprememb. Med palpacijo zdravnik običajno oceni pet različnih značilnosti. Poleg velikosti preučuje trdnost, skladnost, mobilnost in še dodatno bolečina občutljivost telesne strukture. V tehničnem jeziku je teh pet lastnosti znanih tudi kot dimenzija, konsistenca, elastičnost, gibljivost in odpornost na pritisk. Na podlagi teh petih značilnosti lahko zdravnik s palpacijo dodatka izključi ali predlaga apendicitis, na primer. Palpacija poteka ročno ali dvoma. Priročnik v tem kontekstu pomeni palpacijo z eno roko. Bimanualna palpacija pa vključuje palpacijo z obema rokama. Bimanualna palpacija običajno vključuje palpacijo trebušnih organov. Ena od rok zdrsne v preizkusno vlogo. Druga roka približa pregledovalno roko organu in tako omogoči palpacijo.
Tveganja, neželeni učinki in nevarnosti
Palpacije lahko spremlja bolečina za pacienta. Včasih celo hudo bolečina se zgodi, ker je otipani organ ali telesna zgradba absolutno indolentna v smislu zmanjšanja tlaka. Vnetje ali druge bolezni tkiva lahko povzročijo bolečino tudi med palpacijo. Vendar je ta bolečina običajno kratkotrajna in običajno popusti takoj, ko tlak popusti. Ker je zmanjšanje tlaka pomemben namig med palpacijo, je bolečina zaradi pritiska dejansko lahko v pomoč pri postavitvi diagnoze. Palpacija običajno ni povezana s tveganji ali neželenimi učinki za bolnika. Nekatere palpacije pa se lahko počutijo neprijetno. To na primer velja za palpacijo prostate.To prostate palpacija običajno poteka rektalno. Zdravnik torej prodre skozi anus, kar je za marsikoga povezano z neprijetnim občutkom. Pred palpacijo prostate pogosto pred klistiranjem izpraznimo črevesje. Tudi večini bolnikov se ta postopek ne zdi posebej prijeten. Pacient tudi praviloma ne sme jesti pred palpacijo prostate. Kljub tem okoliščinam pacienti na splošno menijo, da je palpacija na splošno manj stresna, kot smo predpostavljali. Palpacija je včasih opisana kot manj občutljiva in nespecifična metoda. Izid palpacije je močno odvisen od spretnosti, intuicije in izkušenj zdravnika, ki jo izvaja. Če na primer zdravnik še nikoli ni palpiral prostate, bo s težavo odkril patološke spremembe tkiva na prostati. Poleg tega tisti z malo izkušnjami skorajda ne bodo mogli oceniti, na katere klinične slike bi lahko zaznale spremembe. Zato za razliko od daljne preteklosti danes palpacija ne zadostuje za postavitev diagnoze, ampak običajno služi le za pojasnitev, kateri nadaljnji diagnostični postopki bi lahko bili smiselni.
