Za otroka igra predstavlja ključno vlogo pri njegovem razvoju. Skozi igre ga izzivajo in spodbujajo, zato igra terapija se od leta 1920 uporablja in razvija kot zdravilni pristop za različne motnje. Odvisno od vrste terapija, obravnavana so posebna področja.
Kaj je igralna terapija?
Predvajaj terapija je psihoanalitični pristop, ki se uporablja v otroški psihologiji. V prvi četrtini 20. stoletja ga je razvil psihoanalitik Hermine Hug-Hellmuth. Terapija z igrami je psihoanalitični pristop, ki se uporablja v otroški psihologiji. V prvi četrtini 20. stoletja ga je razvil psihoanalitik Hermine Hug-Hellmuth. V naslednjih letih so ga sprejeli in nadalje razvijali različni ljudje. Otrokovo telo se kot terapevtski ukrep spodbuja k zdravljenju v okviru različnih iger. Pri tem pacienti naravno sledijo svojemu prirojenemu igralnemu nagonu, ki prispeva k njihovemu razvoju in služi oblikovanju različnih značajskih lastnosti. Prav tako promovira učenje vedenje. Otroci skozi igro spoznavajo sebe in svoje okolje ter jih spodbujajo možganov. Na ta način otroka spomin se spodbuja in otroci se naučijo izražati. Težave v otroštvo ki jih starši ne morejo obvladati vodi do psiholoških težav. Starši se pogosto ne morejo sami spoprijeti s temi težavami. Tu lahko pomaga igralna terapija, saj se starš ali skrbnik nauči tudi otrokovega posebnega načina izražanja. Poleg tega lahko terapevt z igro ugotovi, ali je potrebna daljša terapija. Za otroke do najstniških let je igralna terapija metoda, ki se odloči za neverbalno izražanje in spoprijemanje z mislimi, ki jih sicer ne izražajo.
Funkcija, učinek in cilji
Cilji igralne terapije so na eni strani zmanjšanje nevrotičnega vedenja in pridobivanje novega znanja. Po drugi strani pa otrok prebudi svoje sposobnosti in se nauči ubesediti svoja čustva. Poleg tega obstaja učenje spoštovanja in sprejemanja lastnega jaza. Drugi cilj je razvoj strategij za reševanje problemov in oblikovanje čustvene stabilnosti. Terapija z igrami se na primer uporablja, kadar otroci trpijo zaradi zastojev v razvoju ali upočasnitve. Poleg tega so pogosto čustvene in psihosomatske težave. Ti se kažejo v tesnobnem, agresivnem ali pogosto sramežljivem vedenju. Otroci so videti nemirni, vznemirljivi ali pa se nočejo v celoti ukvarjati. Čustveno stres lahko vodi do kronične bolečine v trebuhu in glavoboli, za katerega običajno ni mogoče najti nobenega fizičnega vzroka. Odvisno od starosti se lahko prizadeti otroci spet iztrebljajo ali zmočijo, čeprav so že daleč od te starosti. Terapija z igro se uporablja tudi pri socialnih težavah. Prizadeti otroci se redko igrajo, običajno imajo malo prijateljev in imajo težave pri približevanju drugim otrokom. Ne znajo se obnašati do drugih in imajo pogosto težave z upoštevanjem pravil. V šoli so lahko tujci, doma pa so na primer močna rivalstva z brati in sestrami. Razlogi za čustvene težave so lahko različni. Pogosto so odgovorne težke domače razmere. Sem spadajo ločitve ali ločitve staršev ter premiki ali izgube, s katerimi se morajo spoprijeti. Če je otrok sam bolan ali je bolna bližnja oseba, to pomeni hudo stres, ki lahko vodi do apatije ali agresije. Zunaj doma so lahko vzrok za vedenjske težave tudi ustrahovanje in nasilje v šoli. Da ne bi le odkrili teh stvari, ampak tudi našli možne Rešitve, v terapiji se uporabljajo različne vrste iger. Sem spadajo različne vrste funkcionalne igre, ki se uporablja pri dojenčkih in malčkih. Tu se nova znanja pridobijo s ponavljanjem akcijskih sekvenc. Druga možnost je tako imenovana igra simbolov, pri kateri si je treba zapomniti vedenja ali predmete. Možna je tudi naloga posnemanja staršev, pri kateri je treba odigrati fiktivna dejanja. Poleg tega se otrok pri gradbeni igri nauči samoorganizirati, se učiti z neuspehom in eksperimentirati. Poleg tega se družabnega vedenja nauči z igro vlog. Običajno to počne z igrami zdravnik ali oče-mati-otrok, v katerih otrok prevzame eno od vlog. To je način obdelave pozitivnih in negativnih izkušenj ter daje terapevtu namige o težavah. V igrah s pravili se otroci naučijo držati dogovorov. Naučijo se tudi spoprijeti se z frustracijami in razvijejo razumevanje dobrega in napačnega. Predpogoj za igro pravil je sposobnost ustreznega besednega ali neverbalnega izražanja. Večino teh pristopov uporabljajo tudi specialni pedagogi in kurativni pedagogi.
Lastnosti
Terapija z igrami ima nekaj posebnosti. Med njimi je predvsem odsotnost terapevtskega ozračja. Otroci, ki se zdravijo s psihologijo, se pogosto počutijo pod pritiskom ali ustrahovanjem. Pri igralni terapiji pa se lahko sprostijo in hitro pozabijo na samo terapijo. Prav tako se lažje povežejo s terapevtom. Z različnimi igrami se naravno prebudi veselje in navdušenje ter radovednost. To pomaga k naravnemu razvoju otroka in ponuja možnost razpleta. Značilnosti igralne terapije so denimo desenzibilizacija s ponavljalnimi igrami, pozabljanje na čas in sodelovanje z okoljem. Samozavest se okrepi in igra služi kot izhodišče za zadržane občutke. Otroke nauči tudi artikuliranja in izražanja v jeziku. Posledično lahko probleme lažje rešimo in rešimo.
