Večkratni test budnosti je primeren postopek za zdravljenje spanja, ki ga lahko uporabimo za diagnozo motnje spanja kot tudi ocena terapevtskega ukrepe za dnevno zaspanost. Pri tem testu se od pacienta zahteva, da čim dlje kljubuje zaspanosti v različnih časovnih presledkih v okolju z nizkimi dražljaji in zatemnitvi. Priporočila za izvajanje testa, ki se trenutno uporabljajo pogosteje, izvirajo iz Karla Doghramjija in naj bi zagotovila bolj enotne rezultate testa, ki jih je lažje oceniti.
Kaj je test večkratne budnosti?
Preizkus večkratne budnosti je instrumentalni postopek medicine spanja, ki ga lahko uporabimo za diagnozo motnje spanja pa tudi oceniti terapevtske ukrepe za dnevno zaspanost. Večkratni test budnosti je ena vodilnih metod medicine spanja na svetu diagnostika učinkovitosti. Med testom se bolnik pregleda tonik aktivacija kot tudi budnost. Udeleženci testa so premeščeni v okolje z nizkim dražljajem brez motenja zunanjih vplivov. Tam naj bi čim dlje kljubovali zaspanju v mraku. Posamezne poteze postopka se ponovi v določenih intervalih. Test se bistveno razlikuje od drugih primerjalnih postopkov diagnostike spanja. Na primer, preizkus večkratne zakasnitve spanja se izvaja v ležečem položaju z zaprtimi očmi v popolni temi, medtem ko se preizkus večkratne budnosti izvaja v sedečem položaju z odprtimi očmi pri šibki svetlobi.
Funkcija, učinek in cilji
Zlasti narkolepsija in hipersomnija sta dve diagnozi zdravila za spanje, ki jo je mogoče potrditi ali objektivizirati s testom večkratnega prebujanja. Zlasti pri hipersomniji lahko test omogoči objektivizacijo. Preskusa ni mogoče uporabiti za diagnozo izključitve, lahko pa ga uporabimo za razvrščanje resnosti predhodno postavljenih diagnoz. Nagnjenost k zaspanosti za volanom lahko uspešno preizkusimo tudi s testom. Osnova preskusnega postopka je zbiranje različnih vrednosti, ki jih laboratorij primerja s predhodno zbranimi standardnimi vrednostmi motnja spanja bolniki in zdrave osebe. Ker so za izvedbo testa potrebne posebne merilne tehnike, se več testov budnosti izvaja izključno v laboratorijih spanja. V določenih okoliščinah dnevniki spanja in polisomnografije dopolnjujejo rezultate testa. Ali in katere dodatki uporabni v posameznih primerih, določi ustrezni laboratorij spanja, odvisno od ciljev testa. V skladu s priporočili Karla Dogrhamjija test zdaj poteka neodvisno od laboratorija, ki izvaja test v štirih krogih, ki potekajo po 40-minutnem protokolu in potekajo v dvournem intervalu z začetkom ob 9. ali 10. uri zjutraj. Vsaj eno uro pred testom nadzorniki pacientu postrežejo lahek zajtrk. Po drugem intervalu sledi lahko kosilo. alkohol, kola, kofeinin tobak niso dovoljeni pred ali med postopkom, saj lahko vplivajo na vzorce spanja. Med testom je bolnik v zatemnjeni sobi z udobnimi temperaturami. Osebje se redno sprašuje o udobju udeležencev in pobudnikov ukrepe za izboljšanje udobja, če je potrebno. En vir svetlobe se nahaja za motivom Glava. Preizkušeni preživi celoten preizkus, sedeč na postelji, in uporablja vzglavnik kot naslon za glavo. Motenja, kot sta petje ali vstajanje, so popolnoma prepovedana in senzorji trajno določajo, ali je preizkušenec še vedno buden. Pred vsakim intervalom bolnik premakne oči po navodilih osebja, za zbiranje vrednosti pa se uporabljajo elektroencefalografi, elektrookulografi, elektromiografi in elektrokardiogrami. Začetek spanja je, ko senzorji zabeležijo več kot 15 sekund spanja. Interval se konča, ko bolnik zaspi, ali najpozneje po 40 minutah. Za vsak tek se zabeleži natančen čas nastopa in konca. Poleg tega se določijo latencije zaspanja in trajanje spanja. Ustrezne stopnje spanja so prav tako vključene v rezultate testa in so zabeležene. Na koncu preskusa laboratorij primerja podatke, zbrane med testno fazo, s predhodno določenimi standardnimi podatki ljudi z in brez motnje spanja.Na podlagi te primerjave osebje določi bolnikovo splošno dnevno zaspanost in tako lahko med drugim poda izjave o nevarnosti mikrospanja za volanom.
Tveganja, neželeni učinki in nevarnosti
Preizkus večkratne budnosti sega nazaj na preizkus večkratne zakasnitve spanja in obstaja od osemdesetih let prejšnjega stoletja. Sčasoma so se iz testnega postopka razvili različni podproceduri, tako da enotna ocena ustreznih rezultatov kmalu ni bila več mogoča. Vsak, ki danes opravlja test, mora zagotoviti, da laboratorij v svojem postopku upošteva Dogrhamdijeva priporočila. V nasprotnem primeru je težko dejansko razvrstiti zbrane podatke. Če mora bolnik redno jemati zdravila, se mora o tej omejitvi vnaprej pogovoriti z laboratorijem. Medtem ko nekatera zdravila le malo vplivajo na vzorce spanja, pa sodelovanje pod vplivom drugih zdravil ni priporočljivo, saj bo vpliv zdravil izkrivil rezultate. Za razliko od testa večkratne zakasnitve spanja je test večkratne budnosti primeren tudi za bolnike, ki so na tečaju terapija za povečano dnevno zaspanost. Uspeh terapija se lahko oceni s testom, ker se med postopkom preuči zlasti sposobnost upivanja spu, kadar je ukazan. Polisomnografijo je treba opraviti pred preskusom večkratne zakasnitve spanja in preskusom ostanite budni, saj je kakovost spanja lahko zelo pomembna za oba postopka.
