Preskus žleba: zdravljenje, učinek in tveganja

Test Rinne je subjektiven, neinvaziven in hitro izvedljiv ENT testni postopek, ki z vibrirajočimi vilicami primerja kostno prevodnost in zračno prevodnost ušesa. Testni postopek lahko uporabimo za diferencialno diagnostične navedbe o vrsti izguba sluha, ki zlasti omogočajo razlikovanje med senzorično in prevodno izgubo sluha. Ker je test Rinne subjektivni testni postopek, mora biti pacient pripravljen sodelovati in mora biti sposoben tudi brez omejitev upoštevati test in navodila preskusnega osebja.

Kaj je test Rinne?

Test Rinne je subjektiven, neinvaziven in hiter preskus ORL, ki z vibrirajočimi vilicami primerja kostno prevodnost in zračno prevodnost ušesa. Test Rinne je subjektivni test, ki se uporablja v otolaringologiji. Heinrich Adolf Rinne je postopek prvič opisal leta 1855. Tako kot pri Weberjevem testu in Bingovem testu je tudi Rinnejev test tudi test uglaševalnih vilic. Primerjata se zračna in kostna prevodnost zvoka, kar v kombinaciji z rezultati Webrovega testa omogoča dodelitev izguba sluha. V večini primerov je Weberjev test pred testom Rinne. Oba postopka pa je mogoče v določenih okoliščinah uporabiti tudi v obratnem vrstnem redu. Klinično usmerjena preizkusna preizkušnja Rinne deluje na fiziološke lastnosti ušesa in tako služi za diagnosticiranje sprejema zvoka ali motenj prevodnosti zvoka. Vsako uho se testira posamično. Če je Weberjev test že razkril enostransko izguba sluha, test Rinne se praviloma izvaja samo na enem ušesu.

Funkcija, učinek in cilji

Skupaj z Weberjevim testom test Rinne tvori danes standardiziran postopek za pregled motenj sluha. Preskusni postopek se lahko uporablja pri enostranski izgubi sluha in tudi pri dvostranski izgubi sluha. Ker Rinnejev test omogoča razlikovanje med senzorinevralno in prevodno izgubo sluha, je postopek predvsem diferencialno diagnostičen. Vsaka ORL ordinacija je sposobna izvesti testni postopek. Pri pripravi na preskusni postopek se nastavitvene vilice nastavijo v vibracijah. Osebje, ki izvaja preskus, nato namesti vibrirajočo nogo uglaševalnih vilic na mastoidni postopek. To je kostni vod, ki je odgovoren za prenos zvočnih občutkov in se nahaja kot kostni proces za vsako uho. Pacient zdaj zasliši ton z vibracijami uglasitvene vilice. Osebje, ki izvaja preizkus, ga prosi, naj jim sporoči, ko se zvok ustavi. Po subjektivno zaznanem utišanju kostne prevodnosti za ušesom se uglasitvene vilice zdaj držijo na zračni prevodnosti pred ušesom. V ta namen instrument ponovno ne udari. Običajno kostice in ušesna ušesa ojačajo zvok na prevodnosti zraka pred ušesom. Pacient z normalnim sluhom zato sliši zvok, ki je bil na prevodnosti kosti spet utišan na zračni prevodnosti pred ušesom, takoj ko se ustnica drži pred ušesom. Prevod zraka zdravega bolnika naravno reproducira zvok v ušesnih kanalih dlje kot mastoidni odvod kostne prevodnosti. Test žleba se šteje za pozitivnega, če bolnik znova sliši zvok skozi zračno prevodnost. Če je ne sliši več niti pred ušesom, se rezultat testa šteje za negativnega. Pri prevodni izgubi sluha bolnik skozi kostno prevodnost močneje in dlje sliši zvok uglasitvene vilice kot skozi zračno prevodnost. Zato lahko negativni test Rinne kaže na prevodno izgubo sluha. Če po drugi strani pride do senzoriinevralne izgube sluha, bolnik komaj sliši zvok tako preko kostne prevodnosti kot zračne prevodnosti. Vendar zaznavanje zvoka nad prevodnostjo zraka ni nikoli slabše kot zaznavanje prevodnosti kosti pri senzorinevralni izgubi sluha.

Tveganja, neželeni učinki in nevarnosti

Ker je test Rinne eden izmed subjektivnih testov sluha, postopek ni brezpogojno primeren za vsakega pacienta. Pri otrocih in duševno prizadetih posameznikih lahko test Rinne daje napačne rezultate. Subjektivno zaznavanje in sodelovanje pacienta sta v središču testnega postopka. Osebje, ki izvaja test, je težko oceniti, v kolikšni meri izjave o zaznavanju zvoka ustrezajo resnici. Zato je test Rinne prav tako neprimeren za nenaklonjene bolnike, na primer kot drugi slušni testi iz skupine subjektivnih testnih postopkov. Zlasti če so rezultati testov Weber in Rinne protislovni, lahko preskusno osebje podvomi o pacientovem sodelovanju ali sumi, da je bilo zaznavanje osebe napačno. Niti Weberjev test niti Rinnejev test ne vključujeta nobenega napora pacienta. Dejansko je test Rinne eden najhitrejših poizkusov ORL, kar jih je bilo kdaj opravljenih. Ker je testni postopek neinvaziven postopek, bolnika pred posegom ni treba hospitalizirati ali upoštevati posebnih pravil vedenja. S testom Rinne ni nobenih tveganj ali neželenih učinkov. Kvečjemu se pojavi rahlo začasno zvonjenje v ušesih. Rinnovega testa praviloma nikoli ne izvajamo samostojno, temveč vedno v kombinaciji z Weberjevim testom, ki je prav tako enostaven za izvedbo in tako kot test Rinne nima tveganj ali stranskih učinkov. Weberjev test vključuje tudi vibriranje uglasitvenih vilic, ki so nameščene na krono preskuševalca Glava. Zvok se prek kostne prevodnosti prenaša v oba notranja ušesa za normalen sluh. Rezultati, ki odstopajo od tega, kažejo na enostransko ali asimetrično motnjo sluha, ki jo je mogoče nadalje določiti z Rinnejevim testom.