Medosebno psihoterapija je kratkoročno terapija do 20 sej predvsem za zdravljenje akutnih bolezni depresija. Obravnava je razdeljena na tri sklope in se osredotoča na razvoj medosebnih odnosov, ki bi lahko bili vzroki za to depresija. Med sejami je poudarek na pacientu učenje za reševanje posebnih trenutnih težav na praktičen, čustven in komunikativen način.
Kaj je medosebna psihoterapija?
Medosebno psihoterapija (IPT) je kratkoročno terapija uporablja se predvsem za zdravljenje akutnih bolezni depresija. Terapevtski pristopi, ki se osredotočajo na kratkoročne, praktične koristi za pacienta, temeljijo na medosebnih teorijah ameriškega psihoterapevta Harryja Stacka Sullivana, ki jih je postavil v tridesetih letih prejšnjega stoletja. IPT je prav tako vključil vpoglede britanskega psihoterapevta Johna Bowlbyja, katerega teorija navezanosti po letu 1930 je temeljila na spoznanju, da imajo trenutne navezanosti in odnosi pomembnejši vpliv na vedenje kot zgodnji otroštvo izkušenj. IPT so v 1960. letih pretežno razvili ZDA psihiater Gerald Klerman in njegova žena Myrna Weissman. Avtorji niso nameravali ustvariti nove metode zdravljenja v Ljubljani psihoterapija, vendar je šlo bolj za povzetek do tedaj običajnih metod dela, da bi ustvarili možnost primerjave z zdravljenjem z zdravili pri zdravljenju depresije. Vendar se je nato izkazalo, da je bil IPT še posebej učinkovit pri zdravljenju akutne depresije. Nadaljnji razvoj sedanjih oblik terapija nato zaporedoma v sedemdesetih in osemdesetih letih. Na podlagi predpostavke, da se akutna depresija vedno razvije v medosebnem kontekstu, se terapevtsko delo osredotoča na praktično pomoč bolniku. Uporabljajo se medosebne tehnike, kot so analiza komunikacije, posodobitev čustev in igranje vlog. Navdihnjen s praktičnimi terapevtskimi uspehi je bil IPT nadalje razvit tudi za zdravljenje mladostnikov in za svetovanje parom ter je bil temu ustrezno spremenjen. Na nekaterih klinikah se je medosebna psihoterapija nadalje razvila v bolnišnično zdravljenje in se uporablja tudi kot skupinska terapija.
Funkcija, učinek in cilji
Glavno področje uporabe IPT je v kratkotrajnem zdravljenju akutne depresije pri odraslih. Tipične aplikacije vključujejo tudi poporodna depresija, bulimijain bipolarna motnja, pri kateri bolnik v hitrem, a nepredvidljivem zaporedju izmenjuje evforijo in depresijo. IPT depresijo vedno razume kot multifaktorsko bolezen, katere posamezne sprožilce je treba upoštevati pri terapiji. Zdravljenje je razdeljeno na tri faze, začetno, srednjo in zaključno fazo, in traja od 12 do največ 20 sej po 50 minut. V začetni fazi, ki je sestavljena iz ene do treh sej, se izvede podrobna anamneza in bolnika obvestijo o metodi zdravljenja. Začetna faza vključuje tudi opredelitev terapevtskih ciljev skupaj s pacientom. Konkretni cilji so določeni in opredeljeni v pogodbi o zdravljenju, bolnikovo depresivno obdobje pa je že postavljeno v medosebni kontekst. Srednja faza je dejanska delovna faza, v kateri se skupaj s pacientom "usposobi" za prilagajanje socialnim razmeram, ki so povod za depresijo ali druge psihološke težave. Pacient se nauči, kako se spoprijeti s trenutnimi medosebnimi konflikti, vzpostavijo se nove vezi in odnosi. Pacientova čustva in socialna klasifikacija so vedno v središču pozornosti. V zaključni fazi, ki obsega eno do največ tri seanse, se po povzetku novega in spremenjenega načina spoprijemanja s sprožilnimi dosedanjimi socialnimi konflikti in lastno vlogo pacienta oblikuje pogled v prihodnost. IPT lahko po priporočilu terapevta spremlja zdravljenje z zdravili, če so prisotne nekatere indikacije. Terapevtski pristop je bolj v soočanju s tem in zdaj kot v spopadanju z morebitnimi preteklimi psihološkimi travmami, kar pomeni, da se terapija zelo neposredno sklicuje na trenutne konflikte v trenutnem družbenem okolju. V praktični izvedbi se uporabljajo rešitveno usmerjeni pogovori in tehnike igranja vlog, ki pacientu omogočajo prepoznavanje in reševanje osebnih konfliktov znotraj njegove trenutne družbene mreže. Osrednji poudarek na dokazih temelječih IPT vedno ostaja razvoj in vzpostavljanje obstoječih in novih družbenih odnosov v okviru posameznikove pacientove osebnosti. Posebnost je, da bolnike spodbujamo k aktivnemu sodelovanju. Na primer dobijo »domačo nalogo«, da utrdijo naučeno, od njih pa se lahko zahteva, da v okviru terapije samostojno delajo na določenih temah. Metode in delovne tehnike medosebne psihoterapije so znanstveno priznane v Nemčiji in v mnogih drugih državah v Evropi, Aziji, Afriki in Avstraliji. Zdravje zavarovalnice običajno pokrijejo nastale stroške. Študija delovnih metod IPT je bila vključena v nadaljnje usposabljanje in specializacijo, da bi postala specialistka psihiatrije in psihoterapije v nekaterih univerzitetnih bolnišnicah.
Tveganja, neželeni učinki in nevarnosti
Psihoterapije so v osnovi obremenjene s tveganjem, da cilji terapije ne bodo doseženi in da zdravljenje ne bo uspešno. Poleg tega obstaja tveganje, da se zdravljena simptomatologija zaradi različnih razlogov celo poslabša. Lahko se na primer pojavijo nepričakovani zapleti, terapevt lahko naredi resne terapevtske napake ali pa se fizični potek bolezni poslabša iz drugih razlogov. Takšna tveganja so pri medosebni psihoterapiji zmanjšana na minimum, ker veliko vključuje igranje vlog in praktične vaje, ki terapevtu zagotavljajo nenehne povratne informacije o napredku zdravljenja.
