Tebipenem je zdravilno sredstvo, ki spada v skupino karbapenemov. Tebipenem je tako imenovani beta-laktam antibiotik, ki sega nazaj v penicilin. Uporablja se za boj nalezljive bolezni povzročil bakterije.
Kaj je tebipenem?
Tebipenem je antibiotik ki se daje za zdravljenje nalezljive bolezni. Kemična molekulska formula snovi (C 22 - H 31 - N 3 - O 6 - S 2) ima beta-laktamski obroč, zato tebipenem spada v skupino beta-laktamskih antibiotiki in ima baktericidni učinek. Moralno masa bele do belkasto rumene snovi je 497.63 g / mol. Zaradi svojih kemijskih in farmakoloških lastnosti je tebipenem uvrščen tudi med karbapenem. Tesno povezane aktivne sestavine ertapenem, imipenem, meropenem in doripenem so tudi del te skupine droge. Tebipenem je bil razvit posebej za preprečevanje obstoječih odpornost proti antibiotikom. Kljub pozitivnim izkušnjam v številnih kliničnih preskušanjih je učinkovina trenutno odobrena le na Japonskem. V Evropi in ZDA zato učinkovine ne uporabljajo v nobenem pripravku. Nasprotno pa sorodne učinkovine ertapenem, imipenem, meropenemin doripenem se pogosto uporabljajo v Evropski uniji in ZDA.
Farmakološko delovanje
Farmakološko delovanje tebipenema je v veliki meri podobno kot pri drugih karbapenemih. Začetne uspehe je zato mogoče zabeležiti precej zgodaj. Bakterije aktivna sestavina jih hitro ubije z zaviranjem celične migracije bakterij. Brez celične stene, bakterije niso izvedljivi, kot vode lahko prodre v notranjost celice in jo napihne. Celica se nato razpoči, zaradi česar bakterija umre. Tebipenem je večinoma neobčutljiv na lastni encim betalaktasmazo, ki je značilen za predstavnike njegove skupine učinkovin. Bakterije potrebujejo betalaktazmazo, da preprečijo zunanje napade. Encim torej v veliki meri ustreza funkciji protitelesa. Snovi, občutljive na betalaktazmazo, so oslabljene po svoji učinkovitosti, ker ne morejo napasti bakterije brez izgube. Zaradi neobčutljivosti na betalaktazmazo je tebipenem še posebej učinkovit. Vendar je treba v telesu vzdrževati stalno veliko količino aktivne snovi. Vedno je treba preseči kritično količino, nad katero učinkovitost doseže optimum (usmrtitev, odvisna od časa genetika). Eukariontske celice, ki nimajo celične stene, pa niso občutljive na tebipenem in druge beta-laktame. antibiotiki. Zdravilo se očisti predvsem ledvično (preko ledvic).
Uporaba in uporaba zdravila
Tebipenem se daje za boj nalezljive bolezni povzročajo nalezljive bakterije. Zdravilo je bilo posebej razvito kot nadomestno zdravilo za zdravljenje bolnikov, katerih simptomi so posledica antibiotik-odporne bakterije. Z medicinskega vidika je zato področje uporabe v primerjavi z drugimi karbapenemi kljub razmeroma visoki učinkovitosti omejeno. Uporabljati ga je treba zlasti, če je okužbo pridobila odpornost kalčki (npr. v bolnišnici). Tebipenem je torej prva izbira učinkovine le v izjemnih primerih. Klinične študije so pokazale posebno visoko učinkovitost pri ušesne okužbe, zaradi česar je še posebej primeren kot alternativa karbapenemom, ki so predpisani predvsem za okužbe ušesa, nos in žrela (ENT). Načeloma pa ima tebipenem enaka področja uporabe kot drugi predstavniki beta-laktama antibiotiki zaradi farmakološkega delovanja. Poleg tega je tebipenem prvi karbapenem, katerega oblika predzdravila (pivalil estra) je primeren tudi za oralno uporabo. Predzdravilo je farmakološka snov, ki je bodisi z nizko aktivnostjo bodisi sama po sebi popolnoma neaktivna in v polni meri pridobi samo s presnovo (presnovo) v telesu.
Tveganja in neželeni učinki
Tebipenema se ne sme uporabljati, če obstaja kontraindikacija z medicinskega vidika (kontraindikacija). To med drugim velja, če obstaja znana nestrpnost (alergija) na tebipenem ali druge predstavnike skupine beta-laktamov (npr. penicilin) ali sorodni karbapenemi (npr. imipenem, meropenemin doripenemTebipenema se tudi ne sme uporabljati, če so se med predhodnim zdravljenjem s karbapenemi pojavili zapleti ali hudi neželeni učinki. Kontraindikacija je podana tudi v primeru velike ledvične okvare, saj razgradnja aktivne snovi poteka pretežno ledvično. Glavni neželeni stranski učinki, ki se lahko pojavijo v povezavi z zdravljenjem, vključujejo glivične okužbe, splošen občutek šibkosti in slabega počutja, glavobol, utrujenost, čustvene motnje in nelagodje v prebavilih. Možne so tudi reakcije koža, ki se lahko kaže kot srbenje, pordelost ali razvoj izpuščaja. V izogib interakcije z drugimi zdravili je treba zdravnike, ki se zdravijo, vedno obvestiti o vseh sprejetih pripravah. V nasprotnem primeru lahko pride do zmanjšanja učinkovitosti ali neizmernega povečanja neželenih učinkov, kar postavlja cilje terapija v precejšnji nevarnosti.
