Vedenjska medicina je veja vedenjska terapija in iz nje izvirajo. Raziskuje zdravje vedenje na področju vseh terapevtskih posegov in razvija znanje o sorodnih dogodkih, tehnikah, zdravljenju, diagnozah in rehabilitacijah, s katerimi se bolnik nauči obvladovati svojo bolezen.
Kaj je vedenjska medicina?
Vedenjska medicina je veja vedenjska terapija in iz nje izvirajo. Na primer, raziskuje zdravje vedenja na področju vseh terapevtskih posegov. Vedenjska terapija ukrepe temeljijo na znanju, da se motenega vedenja lahko naučimo, pa tudi nenaučeni. To raziskovalno področje se je začelo z učenje teorija, ki je vzpostavila hipoteze in modele za opisovanje kompleksnosti učnih procesov na psihološki podlagi in njihovo razlago z uporabo najrazličnejših teorij. Ustanovitelj je bil ameriški psiholog John B. Watson s svojo šolo biheviorizma. To je privedlo do razvoja vedenjskih medicinskih konceptov, ki so temeljili na biomedicinskih načelih in so se razvoju bolezni lotili posebej z metodami, ki temeljijo na učenje teorija. Sprva je veljalo stališče, da tujih oseb notranjih procesov ne more razumeti in jih zato ni treba analizirati. Kmalu je psihologiji globine nasprotoval vedenjska terapija, ki ni predpostavljal prve osebe ega, temveč perspektivo tretje osebe kot skupni korak za preučitev in interpretacijo situacije. Osnovna ideja, da vedenje škodljivo zdravje naučeno je bilo eno najpomembnejših, ker je povezano z dejstvom, da se temu lahko protivi tudi vedenjska medicina ukrepe in terapije. Vedenjska medicina tako predstavlja eksperimentalno, znanstveno področje, ki z opazovanji in primerjavami določa, napoveduje in nadzira vedenje. Na ta način se posebej prepoznajo in zdravijo simptomi duševnih motenj, hkrati pa se razširi bolnikova sposobnost delovanja. Upoštevanje ni toliko namenjeno duševnim procesom, temveč se razvijajo vedenjske tehnike, ki bolniku pomagajo razumeti in nadzorovati samega sebe. Sedanje okoliščine igrajo večjo vlogo kot pretekli dogodki. Osnova so intervencijski programi za zdravljenje motenj ali bolezni, medtem ko se v teh pogojih izvajajo raziskave, da se ugotovi povezava med psihološkimi in somatskimi procesi ter s tem nastalo klinično sliko. Problematično vedenje temelji predvsem na učenje procese in se s takšnimi procesi obrne ali spremeni. Intervencijski programi so prilagojeni posameznikovim težavam brez iskanja vzrokov ali dejanskega izvora, ki je odgovoren za morebitno psihološko motnjo. Takšne vedenjske intervencije kažejo poseben uspeh pri manj zapletenih psiholoških motnjah.
Zdravljenja in terapije
Zato v vedenjski medicini ni posebnih standardnih programov, vendar je vredno izpostaviti nekatere modele in postopke. Sem spadajo večkavzalni stanje model. To predpostavlja, da se telo in um ne štejeta za ločena, temveč da je vse duševne procese mogoče izmeriti in razložiti z elektrokemijskim procesom v možganov. V skladu s tem vsak duševni proces povzroči nevrofiziološke spremembe. Tako pridobljeno znanje temelji na ugotovitvah s področja psihofiziologije v študiji stres in čustva. Ker obstaja očitna povezava med nevroendokrino aktivnostjo, kognitivnimi operacijami, kortikalnimi in subkortikalnimi aktivnostmi ter subjektivnimi izkušnjami, jih lahko vedenjska medicina vodi do razlage in raziskovanja interakcije med ravnmi. Tako so bili o tem razviti novi terapevtski koncepti, ki so bili uporabljeni ne samo pri psiholoških motnjah, temveč tudi pri fizičnih pritožbah ali kroničnih bolečina. Preden se preuči psihosocialna in fizična oblika bolezni, vedenjska medicina vzpostavi tudi diagnozo in vedenjsko analizo pacienta, da bi ga lahko nagovoril individualno. Ena od oblik tega je model SORKC. To je vedenjski model po mnenju psihologa BF Skinnerja, ki je izumil programirano učenje, razširil pa ga je Frederick Kanfer. Opisuje osnovo petih determinant v učnem procesu in tako služi kot objektivni test terapevtskih načinov delovanja. Model implicira, da dražljaj vpliva na organizem in povzroči čustveni odziv. Posledica tega je ukrep, ki je lahko protiukrep ali represija. Če se razmere pojavljajo pogosteje, se tako oblikujejo vedenja, ki posledično povzročajo vedenjske motnje in bolezni, s katerimi se je treba boriti s proti vedenjem ali spremembami dražljaja.
Metode diagnoze in pregleda
Bistveni vidik vedenjske medicine je pacientova lastna izvedba konceptov. V ta namen se okrepi subjektivno zaznavanje simptomov in obdelava bolezni preveri s psihometričnimi testi in intervjuji. Na ta način se vzgaja pacientova lastna percepcija, tako da je denimo vodenje dnevnika pomemben korak pri obdelavi terapija. Pacient se mora naučiti subjektivno razlagati in ocenjevati svoje vedenje in motnjo. Posebna metoda vedenjske medicine je konfrontacija terapija, ki temelji na ugotovitvah klasične pogojenosti. Zlasti v primeru panike in obsesivno-kompulzivnih motenj ali anksioznih stanj in fobij se ta metoda uporablja na različne načine, s katerimi se prizadeti sooči s svojimi strahovi. Sem spadajo metode, kot so sistematična desenzibilizacija, usposabljanje za obvladovanje tesnobe, poplave, oblika preobremenitve dražljaja in takojšnje soočenje ter tehnika zaslona. Vedenjska medicina obravnava tri točke v procesu bolezni. Ogleda dražljaje, odziv nanje in posledično motnjo. Če dražljaji povzročijo povečano simptomatologijo, lahko bolnik nadzira in se sčasoma izogne pojavu dražljajev.
