Vedenjsko terapevtska družinska podpora
Terapevtski pristop, ki so ga leta 1984 razvili Falloon, Boyd in McGill, predstavlja različico vedenjske družinske podpore, prilagojene posebnim potrebam shizofrenih bolnikov in njihovih družin. Osrednji sestavni deli so: Družinsko oskrbo je treba izvajati kot ambulantno nadaljnjo oskrbo in po možnosti slediti bolnišnični obravnavi. Bolnik mora biti brez simptomov, če lahko koncentrirano sodeluje približno 45 minut.
Priporočljivo je, da opravite približno vsako 4. sejo v družinskem gospodinjstvu. Trajanje je približno 25 sej v prvem letu, pogostnost bo prilagojena družini. Nadzor je treba načrtovati za obdobje dveh let. V primeru krize je treba hitro organizirati nenačrtovano sejo.
- Nevroleptična zdravila
- Diagnostika, analiza družinskih konfliktov in stresa
- Informacije o shizofreniji in zdravilih
- Komunikacijski trening (neposredno izražanje pozitivnih in negativnih občutkov, aktivno poslušanje)
- Trening reševanja problemov
- Po potrebi: Individualna terapija
Vadba socialnih veščin
Ta terapevtski pristop je namenjen izboljšanju socialnih veščin, tj. Sposobnosti za soočanje z drugimi ljudmi in reševanje medosebnih problemov. Ta terapija se izvaja v skupinah in vključuje vaje za izboljšanje družbene percepcije in družbenega vedenja.
- Spretnosti prejemnikov (vaje zaznavanja, aktivno poslušanje, povzemanje govorčevih pripomb)
- Začetek, vzdrževanje in konec kratkih klicev
- Izražanje pozitivnih občutkov, kot sta pohvala in priznanje
- Izražanje negativnih občutkov
- Zavzemanje za lastne pravice in zavračanje neupravičenih zahtevkov
- Trening reševanja problemov
Socioterapija in rehabilitacija
Shizofrenija spremlja prizadeto osebo leta, če ne celo življenje. Zato te osebe dlje časa zapustijo poklicno in družabno življenje in jih je treba ponovno vključiti v kontekst uspešne terapije. V večini primerov je to uspešno, tudi če shizofrenija vztraja.
Zdravniki in terapevti, socialni delavci, sorodniki in seveda pacient morajo tesno sodelovati. Najpomembnejši vidiki tega so nadaljevanje zdravljenja z mamili in / ali psihoterapevtsko terapijo, oskrba na domu in iskanje ustrezne službe, če je bolnik sposoben za delo. V mnogih primerih se prizadete osebe s pravo pomočjo znajdejo nazaj v lastnem življenju, lahko živijo samostojno in opravljajo svoj poklic.
Bolj prizadeti bolniki potrebujejo podporo v vsakdanjem življenju, saj se sami ne znajo obvladati. V tem primeru bi bila zaželena življenjska situacija, ki ji pomagajo, pa tudi služba, kjer jih lahko kolege spremljajo, na primer pomoč na bolniškem oddelku. V primerih, ko pacient predstavlja nevarnost zase ali za druge, reintegracija ni mogoča in je morda potrebna namestitev v zaprti ustanovi.
