Cirkulacija cerebrospinalne tekočine: funkcija, vloga in bolezni

Cerebrospinalna tekočina kroženje je proces osrednjega živčni sistem ki trajno kroži cerebrospinalno tekočino v notranjem in zunanjem prostoru cerebrospinalne tekočine okoli možganov in hrbtenjača. CSF neguje in ščiti možganov in hrbtenjača. Motnje krvnega obtoka povečajo Obseg krožečega likvora in lahko povzroči hidrocefalus.

Kaj je cerebrospinalna tekočina?

Cerebrospinalna tekočina kroženje je proces osrednjega živčni sistem ki ohranja cerebrospinalno tekočino, ki nenehno kroži v notranjem in zunanjem prostoru CSF okoli možganov in hrbtenjača. CSF je znan tudi kot cerebrospinalna tekočina in ustreza bistri tekočini, ki hrani človeško osrednjo živčni sistem hkrati pa ga ščiti pred poškodbami. Cerebrospinalna tekočina potuje skozi sistem votlin okoli možganov in hrbtenjače. Ta proces je znan kot cerebrospinalna tekočina kroženje. Cirkulacija v cerebrospinalni tekočini se pojavlja tako v notranjem kot v zunanjem prostoru CSF, ki sta med seboj povezana in komunicirata prek aperturae laterales in mediana na četrtem možganskem prekatu. Pri odraslem človeku prostor CSF vsebuje Obseg do 200 mililitrov. To Obseg je vključen v cirkulacijo likvora in tako oskrbuje centralni živčni sistem. Dan za dnem se na novo oblikuje do 700 mililitrov tekočine. Ker samo 200 od njih trajno kroži, preostanek se ponovno absorbira. Tako se intrakranialni tlak, ki ga povzroča tekočina v sistemu zdrave osebe, ne dvigne na patološko raven.

Funkcija in naloga

CSF se v veliki meri proizvaja v prekatah epitelijskih celic v žilnice pletež. Celice izvajajo ultrafiltracijo kri Za ta namen. Verjetno tudi ependimske celice sodelujejo pri izločanju tekočine. CSF kroži okoli možganov in hrbtenjače. Tekočina, ki izvira iz stranskih prekatov, doseže interventrikularni foramen v tretjem prekatu. Od tam se kroženje likvorja nadaljuje prek vodovoda v četrtem prekatu in doseže osrednji kanal v hrbtenjači. Preko odprtin za informiranje foramina Luschkae in foramen Magendii CSF preide v zunanji prostor CSF. Tekočino v obtoku je treba dnevno absorbirati zaradi visoke stopnje novonastalih, da se hidrocefalus ne razvije. Posamezni izrastki na arahnoidu skrbijo za reabsorpcijo. Te izbokline štrlijo v vensko trdno možgansko celico lobanjske votline in se imenujejo tudi arahnoidne resice, pacchioni granulacije ali granulationes arachnoideae. Podobne projekcije se nahajajo v koreninskih žepih na koreninah hrbteničnega živca. Vsi ti filtrirajo CSF ​​v žile. V bližini korenskih žepov v hrbtenični kanal, arahnoid postane perineurij. Ob tem križišču vsako uro preide nekaj mililitrov likvorja v lobanjo in hrbtenico živci, okoli katerega odslej krožijo in se kasneje odtečejo na obrobje. Na obrobju ga limfni sistem absorbira. Notranji prostor CSF se razlikuje od zunanjega prostora CSF glede na cirkulacijo CSF. Oba se nahajata v osrednjem živčevju. Notranji prostor CSF je sestavljen iz zaporedno povezanih sistemov votlin iz štirih možganskih prekatov in osrednjega kanala hrbtenice. Notranji prostor CSF je v komunikaciji s prostori notranjega ušesa. Prostori komunicirajo posebej prek vodnega vodnjaka (aquaeductus cochleae). Tako obstaja tesna povezava med pritiski na perilimfo in pritiski na likvor. Zunanji prostor CSF je hrbtenica. Hrbtenjača v vretenčnem prostoru, kot možgani v lobanja, je zaščiten z meninge znan kot trda možganska ovojnica, arahnoidna mater in pia mater. Arahnoidno mater in pia mater ločuje fisura podoben subarahnoidni prostor, v katerem pride tudi do cirkulacije CSF. Ta prostor ustreza zunanjemu prostoru CSF.

Bolezni in motnje

Cirkulacija v cerebrospinalni tekočini in zlasti reabsorpcija sta oslabljeni pri tako imenovanih motnjah odtoka likvorja. Rezultat motnje odtoka likvora je lahko hidrocefalus. Cerebrospinalna tekočina se tvori zlasti v dveh stranskih možganskih komorah. Poleg tega sta pri njegovi proizvodnji vključena še tretji in četrti prekat. Ko CSF ​​preide skozi komore, doseže cisterno cerebellomedullaris zunanjega prostora CSF. Od tega trenutka se pri zdravem človeku razdeli v intersticijski prostor okoli možganov in hrbtenjače ter ponovno absorbira v kri s pomočjo arahnoidnih resic v zgornjem sagitalnem sinusu. Druge poti odtoka so prisotne z izhodi iz hrbtenice živci v venskem pletežu ali z limfnim sistemom. Skupna količina tekočine v trajnem obtoku v povprečju znaša 150 mililitrov in doseže najvišjo vrednost 200 mililitrov. Zaradi velike proizvodnje CSF v žilnice pleksusa, v zdravem organizmu poteka popolna izmenjava cirkulirajoče CSF trikrat na dan. Resorpcija in nastajanje tekočine sta v ravnovesje drug z drugim. Takoj, ko nastane večja kot običajno količina CSF, če je povezava prostorov CSF ovirana ali če pride do motenj resorpcije, hidrocefalus (voda Glava) se razvije zaradi naraščajoče količine CSF. Kadar so drenažne ali resorpcijske ovire vzročne, je običajno primarna bolezen meningitis, ki se sekundarno kaže kot hidrocefalus. Prirojena ali zgodnja otroštvo možne so tudi možganske malformacije ali prenatalne okužbe možganov ploda. V nekaterih primerih je pred hidrocefalusom tudi krvavitev v možganske strukture, kjer pride do kroženja cerebrospinalne tekočine. Tudi tumorji lahko povzročajo težave. Ko se intrakranialni tlak poveča, se poveča tudi odpornost na resorpcijo. Tako hidrocefalus ali s tem povezano zvišanje intrakranialnega tlaka povzroča nenehno poslabšanje resorpcijske motnje, kar vodi do hidrocefalusa rastejo. Vse motnje cirkulacije v likvorju se lahko pokažejo kot hidrocefalus in znatno povečajo celoten volumen cirkulacije v likvorju.