Kopičenje vode v perikarda - tudi poklical perikardni izliv - se nanaša na prisotnost tekočine med obema vezivnega tkiva membrane, ki obdajajo srce (perikardialna votlina). To kopičenje vode se lahko pojavi akutno in kronično. Pri zdravi osebi je v tekočini približno 20 ml tekočine perikarda, kar je povsem normalno in podpira srce v svojem črpalnem gibanju znotraj perikarda.
Nevarnost, ki jo predstavlja voda v perikardu, je močno odvisna od vzroka in količine izliva. Razpon tveganj, povezanih z vodo v perikardu, se razteza od asimptomatskih brez zdravljenja do življenjsko nevarnih izrednih razmer. V mnogih primerih, zlasti kadar izliv povzročajo patogeni, se v perikardu nabere le majhna količina vode, ki le nekoliko preseže normalno raven tekočine približno 20 ml.
Voda se večinoma zbira na konici reke srce vzdolž gravitacijske sile in ne vpliva na srce v njegovi funkciji. Razvoj količine vode je treba nenehno spremljati, da lahko ocenimo njen napredek. V teh primerih pa zdravljenje z zdravili zadostuje in se lahko upoštevajo tudi naturopatski pristopi.
Vode same ni treba zdraviti, temveč samo osnovno bolezen. Z večjimi količinami vode v perikardiju obstaja večje akutno tveganje, zato punkcija in olajšanje perikarda je pogosto potrebno. Na primer, bakterijske okužbe nenehno proizvajajo nove tekočine.
Dokler se okužba in s tem osnovna bolezen ne pozdravi, se bo količina vode v perikardu povečevala. Z večjimi količinami se bo perikardij vedno bolj polnil in pritiskal na srce. Ker se srčna mišica ob utripu nenehno napenja in sprošča, bo njeno delovanje omejeno, če bomo na srce izvajali zunanji pritisk, kot je to pri večjih količinah vode v perikardu.
Zunanji pritisk preprečuje, da bi se srce popolnoma sprostilo in absorbiralo kri volumen, kar ima za posledico srčno popuščanje. Posledično telo ni več preskrbljeno z zadostnimi količinami kri. To stanje je znan tudi kot „tamponada perikarda«V akutnih izrednih razmerah.
Zaradi omejene zmogljivosti srca se pojavijo palpitacije srca, zasoplost, omotica in znojenje. V najslabšem primeru pride do srčno-žilnega zastoja. V teh primerih je treba bolnika preusmeriti na oddelek za intenzivno nego in po potrebi prebiti perikard, da se odteče tekočina. Dokler je osnovna bolezen akutna in ni bila odpravljena, lahko damo drenažo za nekaj dni v perikardij, da lahko novo nastala tekočina odteče.
