Vohalni test (olfaktometrija)

Olfaktometrija (sopomenke: vohalni test, vohalni test, vohalni test) je diagnostični postopek, ki se uporablja v ušesu, nos in zdravila za grlo, da preverijo morebitne omejitve občutka Vonj. Vohalni test se izvaja na različnih vonjih, tako da je mogoče zagotoviti natančno določitev vohalne omejitve. S pomočjo olfaktometrije je mogoče tako subjektivno kot objektivno diagnosticirati funkcionalne omejitve vohalnega organa. Preiskave se izvajajo v primeru številnih bolezni, kot je poškodba perifernih in centralnih vohalnih poti (vohalne poti so strukture osrednjega živčni sistem prek katerega se informacije iz vohalnih senzoričnih celic prenašajo na določeno področje možganov). Poleg tega je treba omeniti, da je uporaba vohalnih preiskav standardizirana.

Indikacije (področja uporabe)

  • V prisotnosti Parkinsonova bolezen in Alzheimerjeva bolezenpribližno 80 odstotkov obolelih trpi zaradi vohalne disfunkcije (disosmije), možganov potrebni za vonj so poškodovani. Ker se ta škoda lahko pojavi že v začetku bolezni, utrdi diagnozo ob prisotnosti drugih simptomov ali bolezni označi kot en sam simptom.
  • Poslabšana sposobnost Vonj lahko razumemo tudi kot znak sladkorna bolezen mellitus tipa 1 in 2, ker tudi tu anosmija ali hipozmija (zmanjšan občutek za Vonj) lahko nastanejo zaradi nevropatije (poškodbe živcev).
  • V prisotnosti nosu polipi, lahko je indicirana (indicirana) olfaktometrija, saj so te lahko opazne tudi zaradi otekanja sluznice zaradi zmanjšanja vohalnih lastnosti.

Postopek

Načelo olfaktometrije temelji na uporabi različnih vonjav iz različnih razredov vonjav. Osnovni vonji so naslednji:

  • Čiste vohalne snovi: ta oblika vonjav draži izključno vohalni živec (vohalni živec) - primeri vključujejo kava, vanilija, lavender in cimet.
  • Kombinirani vonji: ti vonji lahko ne le dražijo vohalni živec in s tem sprožijo prenos dražljajev, temveč tudi dosežejo dodatno stimulacijo trigeminalni živec (lobanjski živec, ki oskrbuje mišice in koža na obrazu).
  • Vohalne snovi z a ključi komponenta: ta oblika vonjav po eni strani draži vohalni živec, po drugi strani pa še vedno različen okus živci kot obrazni živec (mešani živec z motorjem (oskrbuje mišico) in občutljiv (oskrbuje območje koža) del). Kot primer tega rodu je kloroform.

Ker lahko čiste vohalne snovi zaznavamo izključno skozi vohalni živec, pri anosmiji ni zaznavanja vonja (popolna izguba vonja). V drugih oblikah pa snovi lahko zaznamo z občutkom ključi, na primer. Olfaktometri, potrebni za olfaktometrijo, so razdeljeni na dva različna sistema. Statični in dinamični olfaktometri se lahko razlikujejo med seboj, ki jih odlikujejo različne metode redčenja:

  • Statična olfaktometrija: pri tej metodi se uporabljata dva različna plina, vsak v drugem Obseg. En plin je popolnoma brez vonja, drugi plin pa ima vohalni učinek. Iz razmerja med dvema količinama plina lahko zdaj izračunamo razredčitev.
  • Dinamična olfaktometrija: pri tej metodi se vonj plina uporablja tudi kot vzorec vonja in se pomeša s plinom. Prednost te metode pa je manjša zahteva po vohalni snovi.

K postopku olfaktometrije:

  • Pri testiranju prisotne vohalne motnje se bolniku ponudi vzorec vonja v redčenju, ki se spreminja moč. Da bi dosegel smiseln rezultat, pacient ne sme biti pod vplivom zdravil, ki bi lahko vplivala na voh. Poleg tega je pomembno, da ne trpi za nobeno boleznijo, ki bi lahko vplivala na vonj (primer: rinitis - virusni rinitis).
  • Za določitev praga vonja (najnižji koncentracija dišeče snovi, ki jo lahko zazna pacient), različni vzorci vonja v različnih razredčitve so pacientu predstavljeni za merjenje.
  • Če je mogoče, različni vzorci niso predstavljeni le v padajoči intenzivnosti, temveč se med uprava. Druga varianta za kodiranje vrstnega reda vzorcev je metoda prisilne izbire, pri kateri se pacientu ponudi po dve epruveti in mora določiti, katera vsebuje vzorec razredčenega vonja. Od tega se razlikuje način da-ne, pri katerem mora pacient oceniti, ali ponujena cev vsebuje dišavo snov.
  • V obeh različicah lahko odorant deluje le na pacienta največ 15 sekund, dokler pacient ne prepozna prisotnosti vonja. Poleg tega potrebuje polminutni premor po vsakem uprava odoranta, tako da je mogoče preprečiti prilagoditev (navajanje) na odorant.

Poleg ločevanja obeh postopkov olfaktometrije je mogoče tudi sam test voha razlikovati v dveh različnih postopkih:

  • Subjektivno vohalno testiranje kot kvalitativni testni postopek temelji na bolnikovem verbalno izraženem odzivu, ali so vonj zaznali z zaporo ene nosnice naenkrat.
  • Objektivno vohalno testiranje pacientom po drugi strani omogoča, da se ne morejo izraziti (na primer v duševni prisotnosti zaostalost ali majhni otroci), ali so zaznali vonj. Test se opravi z merjenjem pacientovega možganov valovi z napravo EEG. Tokovi, ki se sprožijo pri zaznavanju vonja, lahko prikaže merilnik EEG.

V mnogih primerih bolnik okreva po vohalni motnji tudi brez zdravljenja. Če pa je prisotna kot simptom osnovne bolezni, lahko olfaktometrija pomaga diagnosticirati osnovno bolezen. Tako za pacienta ni odločilen dejavnik vohalne motnje, temveč ugotavljanje vzroka.