Vzroki za anoreksijo
Sprožilec škodljivega prehranjevalnega vedenja je ponavadi psiho osebe. Na to vplivajo okolje in izkušnje zadevne osebe, vendar imajo pomembno vlogo tudi geni. Še posebej veliko tveganje zato predstavljajo ljudje z bližnjim sorodnikom, ki že trpi anoreksija.
Kateri geni so v tem kontekstu pomembni, še vedno ni jasno in samo genetska naravnanost človeka ne povzroči anoreksičnosti, sicer bi v družini zbolelo veliko več ljudi. Šele ko se dodajo drugi dejavniki, kot so psihosocialne težave ali močan pritisk lepotnih idealov naše družbe, se poveča tveganje za prehranjevalne motnje, zlasti med dekleti in mladimi ženskami. Ti se lahko razvijejo v resnične anoreksija če težave vztrajajo, je samozavest osebe nizka in začnejo se začetne pozitivne spremembe omejitve hrane. Na začetku pomanjkanje hranil vodi do naravne reakcije, podobne zdravilu možganov, ki pojasnjuje izraz anoreksija »Zasvojenost«. Če zgoraj navedeni dejavniki tveganja sprožijo motnje hranjenja, biološki procesi v telesu in možganov okrepijo prehranjevalne motnje in anoreksija postane samozadostna.
Kako je diagnosticirana?
Diagnozo anoreksije lahko običajno postavimo tako, da vzamemo bolnikovo zdravstvena zgodovina in posebne vprašalnike. Instrumenti, specifični za motnje: Motnje hranjenja Popis (EDI, Garner et al., 1983) EDI obsega 8 lestvic, ki vsebujejo tipične psihološke značilnosti anoreksije in bulimija bolniki: Novejša različica EDI-2 je bila dopolnjena z lestvicami asketizem, regulacija impulzov in socialna negotovost.
Vprašalnik o prehranjevalnem vedenju (FEV, Pudel & Westenhöfer, 1989) FEV beleži tri osnovne psihološke značilnosti anoreksije in bulimija. Razsežnosti prehranjevalnega vedenja: Temeljni koncept je "zadržano prehranjevanje" (Herman in Polivy, 1975), ki je lahko predpogoj za moteno prehranjevalno vedenje. Strukturirani intervju za anorektične in bulimične motnje hranjenja (SIAB, Fichter & Quadflieg, 1999) SIAB je sestavljen iz samoocenjevalnega lista za pacienta (SIAB-S) in oddelka za razgovore s preiskovalcem (SIAB-EX).
Vključuje diagnostična merila ICD-10 in DSM-IV, poleg tipičnih anorektičnih in bulimičnih simptomov pa tudi druga pomembna področja simptomov, kot so depresija, upoštevajo se tudi tesnoba in prisile
- Prizadevanje za hujšanje
- Bulimija
- Bodyl. Nezadovoljstvo
- Neučinkovitost
- Perfekcionizem
- Medosebno nezaupanje
- Interocepcija in strah pred odraščanjem.
- Kognitivni nadzor prehranjevalnega vedenja (zadržano prehranjevanje), togi in prožni nadzor.
- Motnje in nestabilnost prehranjevalnega vedenja, kadar je ovirajo situacijski dejavniki
- Občutek lakote in njihovo vedenje je v korelaciji
Izguba teže je pojav, ki je v medicini zelo pogost.
S psihiatričnega vidika depresija vsekakor treba izključiti. Bolniki, ki trpijo zaradi simptomov shizofrenija lahko občasno pokaže tudi patološko spremenjeno prehranjevalno vedenje. Tudi zelo veliko telesnih bolezni lahko v svojem poteku privede do znatne izgube teže (tumorske bolezni, vnetne spremembe v prebavilih itd.).
V večini primerov pa te bolezni nimajo strahu pred povečanjem telesne mase, značilnega za anoreksijo. Večina bolnikov sprejme ukrepe za preprečevanje povečanja telesne teže za vsako ceno. Tej vključujejo bruhanje, zloraba odvajala, pretirana telesna aktivnost, sredstva za izsuševanje (diuretiki), klistirji (klistirji) in uporaba zdravil. Približno polovica vseh anoreksičnih bolnikov med boleznijo doživi napade hrepenečega apetita, ki jih bolnik s temi ukrepi poskuša preprečiti.
