Vzroki za mejno napako
Borderline osebnostna motnja je podtip čustveno nestabilne osebnostne motnje. Vzrokov za razvoj takšne motnje je več, obstaja nekaj temeljev, ki jim je pripisan velik pomen. Zdaj se domneva, da ne samo en tak temeljni kamen deluje kot sprožilni dejavnik, temveč da interakcija več teh stebrov vodi do razvoja osebnostna motnja mejnega tipa.
Omeniti je treba, da le majhen delež ljudi, ki so izpostavljeni takim dogodkom, dejansko razvije takšno motnjo. Vrsta meje osebnostna motnja se pojavi pri približno 1-2% populacije. Na začetku možne verige vzrokov za razvoj bolezni so običajno človeški geni.
Obstajajo tudi znaki, da nekateri genetski dejavniki povečujejo nagnjenost k razvoju bolezni. Glede na trenutno stanje znanja pa ne gre samo za genetske dejavnike, temveč za njihovo interakcijo z določenimi socialnimi in okoljskimi vplivi. Po znanstvenem mnenju ti vplivi vključujejo predvsem travmatične izkušnje zgodaj otroštvo, ko se razvije mejna motnja.
Sem spadajo na primer: Zdi se, da je tukaj odločilen dejavnik, da je storilec pogosto pomembna referenčna oseba v otrokovem okolju. Otrok tako doživlja čustvene skrajnosti, kot sta potreba po zaščiti in varnosti ter strah pred slabim ravnanjem, ki se projicira na isto osebo, tako da se pojavijo protislovni načini razmišljanja, ki se jih zapomnijo in kasneje kažejo tudi v lastnem vedenju. V skladu s tem ljudje z mejno osebnostno motnjo v mladosti in odraslosti v razmerju pogosto nihajo v hitrih in nepredvidljivih spremembah med dvema poloma.
Na eni strani je idealizacija partnerja, na drugi strani pa njegovo razvrednotenje. Vendar to ne pomeni nujno, da vsi ljudje, ki trpijo za mejno osebnostno motnjo, prihajajo iz disociativnih družinskih okolij. Tudi ljudje, ki so odraščali v popolnoma nedotaknjenih in zaščitenih družinah, lahko v življenju razvijejo mejno osebnostno motnjo. - čustvena zanemarjenost,
- Spolne zlorabe in druge nasilne izkušnje,
- Nestabilni starševski dom s pogostimi prepiri
- Starši z ozadjem odvisnosti in izrazito impulzivnostjo.
Simptomi osebnostne motnje
Za osebnostne motnje je značilno, da prizadete osebe kažejo toge vedenjske vzorce in jih sčasoma niso sposobne prilagoditi, torej se tako rekoč ne morejo učiti iz napak. Po dojemanju, občutku in vedenju se prizadete osebe bistveno razlikujejo od duševno zdravih bolnikov. Osebnostnih motenj je več, zato so simptomi lahko zelo različni.
Mejna bolezen je tudi osebnostna motnja, v tehničnem žargonu pa jo označujejo kot čustveno nestabilno osebnostno motnjo. Tipični simptomi so lahko razpoloženje, pogosti čustveni izbruhi, impulzivnost, ravnanje brez upoštevanja posledic, nagnjenost k manipulaciji in laganju, samopoškodovanje, menjavanje močnega oklepanja in odrivanja ter razvrednotenja v medosebnih odnosih in ponavljajoč se občutek notranje praznine. Ljudje s paranoično osebnostno motnjo so pogosto sumljivi, jih lahko prizadenejo in so zelo občutljivi na zavrnitev.
V primeru shizoidne osebnostne motnje so prizadeti ponavadi socialno umaknjeni, imajo prednost do domišljije in lahko občutke pokažejo le v zelo omejenem obsegu. Pri disocialni osebnostni motnji se družbene norme ne upoštevajo, prizadeti ne kažejo empatije, zelo nizka toleranca za frustracije in nizek prag za agresivno, nasilno vedenje. Za histrionično osebnostno motnjo so značilna površna čustva, gledališko pretirano vedenje, sebičnost, pomanjkanje pozornosti, pa tudi močna obolevnost in stalna želja po prepoznavnosti.
Bolniki z ananastično ali obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo so perfekcionisti, pogosto dvomijo vase in ponavadi nadzorujejo. Za osebnostno motnjo, ki preprečuje tesnobo, so značilni občutki tesnobe, manjvrednosti in negotovosti. Nujna je želja po naklonjenosti in sprejemanju ter izrazita občutljivost za kritiko.
Ljudje z zasvojenostjo ali astenično osebnostno motnjo imajo težave pri sprejemanju odločitev zase in se zato vedno zanašajo na druge ljudi, ki bodo te odločitve sprejemali sami. Podrejajo se željam drugih, močan je strah pred ločitvijo.
Vsi članki v tej seriji:
