Očni fundus je zadnji del zrkla, ki je lahko viden v primeru, da ga povzročajo zdravila učenec dilatacija. Latinsko ime za fundus oculi je Fundus oculi. Da bi si ga lahko podrobneje ogledali, pogledamo skozi prozorno steklasto telo in lahko osvetlimo različne strukture, kot je mrežnica (imenovana tudi mrežnica), izhod iz optični živec (slepa pega), arterijski in venski plovila in tako imenovani rumena pega (lutea macula).
Mrežnica se razvije iz dela sprednji možgan in je osrednjega pomena za dejanski vid. Vsebuje različne svetlobno občutljive fotoreceptorje. To so celice, v katerih ob prihodu svetlobe poteka elektrokemična reakcija, ki se pretvori v električni signal in nato prenese naprej v možganov.
Tam se vizualni vtisi končno predelajo v vizualne informacije. Poleg tega navzkrižne povezave med fotoreceptorji že služijo za povečanje kontrasta mrežnice. Retina je razdeljena na svetlobno občutljiv in svetlobno neobčutljiv del.
Na sredini je rumena pega (macula lutea), točka najostrejšega vida, saj je tu gostota fotoreceptorjev največja. Tu se nahajajo samo tako imenovani storži, ki so odgovorni za dnevni vid in zaznavanje barv. Ločimo med modrim, rdečim in zelenim storžkom.
Skupno imamo ljudje približno 6-7 milijonov storžkov, ki se večinoma nahajajo v regiji makule. Okoli rumena pega so 110-125 milijonov palic, ki so odgovorne za vid v mraku ali ponoči. To je zato, ker je selna snov v palicah približno 500-krat bolj občutljiva na svetlobo kot tista v storžkih.
Vitamin A je izjemnega pomena za proizvodnjo te snovi. Pomanjkanje tega vitamina je zato povezano z motnjami vida v mraku. Mesto, kjer se razširitve vseh fotoreceptorjev združijo in vstopijo v možganov je izhod iz optični živec.
Tudi tu ni več svetlobno občutljivih celic, zato se imenuje a slepa pega. Mrežnico oskrbujejo arterijske in venske plovila. Vendar pa bolečina-občutljiv živci manjkajo, zato bolezni mrežnice običajno ne dojemamo kot boleče.
Pregled očesa se imenuje oftalmoskopija ali oftalmoskopija. V ta namen obstajata dva različna postopka, govorimo o neposredni in posredni oftalmoskopiji. Pri neposredni oftalmoskopiji oftalmologa uporablja oftalmoskop, ki posije svetlobo na zadnji del očesa in jo prikaže v povečavi od 14 do 16-krat.
Zdravnik z desnim očesom pogleda v pacientovo desno oko in tako vidi očesno dno kot pokončno sliko, zato je tovrstni pregled znan tudi kot "pokončna slika". Enako velja za levo oko le vzvratno. Ta pregled je enostaven za izvedbo in pokaže razmeroma majhen del očesnega očesa v veliki povečavi.
To omogoča posameznim strukturam v njem, na primer izhodu iz optični živec posameznika plovila, ki ga je treba oceniti še posebej dobro, vendar je splošen pogled mogoče dobiti le s posredno oftalmoskopijo. Pri posredni oftalmoskopiji ima zdravnik povečevalno steklo pred očesom, da ga pregleda z iztegnjeno roko, z drugo roko pa vir svetlobe, na primer baterijsko svetilko. Pri tovrstnem pregledu vidi zadnji del očesa kot obrnjeno sliko, zato preiskavo imenujejo tudi »obrnjena slika«.
Povečava je tukaj precej manjša kot pri neposredni oftalmoskopiji, približno 4.5-krat. Ta pregled je zato bolj primeren za splošen pogled na zadnji del očesa in zahteva več vaje izpraševalca. S pomočjo pregleda špranjske svetilke, torej binokularnega mikroskopa, je mogoče hkrati pregledati obe očesi. Če to ni mogoče, so na voljo druge možnosti pregleda, kot je npr ultrazvok pregled.
