Zapleti erizipele
Če je potek bolezni še posebej hud, lahko na prizadetem območju nastanejo mehurji, kar se medicinsko imenuje bulozni erizipele (bula = mehurja). Če je prisotna krvavitev, se bolezen imenuje hemoragična erizipele (hem = rdeča kri pigment). Najtežja oblika se imenuje gangrenozna erizipele (gangrena = bolezen, ki jo povzroča bakterije zaradi česar posamezni deli telesa "gnijejo").
Nadaljnji zaplet je nagnjenost k ponovitvi, tj. Erizipela se ponavlja večkrat. Ponovitve se pogosto pojavijo na istem mestu. Ponovitve lahko vodijo do adhezij limfni sistem in s tem do limfedem. Limfedem je oteklina, ki je posledica prenosa limfna tekočine v okoliško tkivo.
Diagnoza
Za diagnosticiranje erizipel se v glavnem posvetujejo s simptomi in pojavom bolezni. Tipična kombinacija otekanja, pordelosti, segrevanja in ostre omejitve na zgoraj opisanih mestih predilekcije (zlasti nižje noga) komaj dopušča katero koli drugo diagnozo. Seveda laboratorijske vrednosti lahko tudi koristno.
V večini primerov so levkociti (beli kri celice) povišane, BSG (hitrost sedimentacije krvnih celic) in CRP (C-reaktivni protein, Vrednost CRP) se podaljšajo. Vsi trije so znaki vnetja. Vendar pa so tudi vrednosti zelo nedoločne.
Povišane so tudi pri drugih vrstah vnetja (npr apendicitis or gripapodobne okužbe). Če sumite na erizipele, ne smete prezreti iskanja vhodnih vrat. Če se pojavijo prvi znaki erizipele, je treba čim prej začeti z ustrezno terapijo, da se izognemo resnim zapletom (npr. limfna zastoji, flebitis, kri zastrupitev, ledvice vnetje itd.)
ko bolezen napreduje. Terapija, ki se ji običajno zateče vsak lečeči zdravnik - tako imenovano zdravilo po izbiri - je dajanje zdravila antibiotiki v velikih odmerkih. To je antibiotik iz skupine penicilinov ali cefalosporinov, ki se glede na resnost bolezni daje bodisi prek Vena (iv
; nato večinoma kot bolnišnična bolnišnica) ali kot tableta (oralna; kot ambulantna terapija pri družinskem zdravniku). Ker gre v večini primerov za skupino A streptokoki (Streptococcus pyogenes) in ti običajno občutljivo reagirajo penicilin, uporaba tega antibiotika bi morala povzročiti zadrževanje in nadzor erizipel. Če je bolnik alergičen na penicilin ali v izjemnih primerih, če bakterije povzročajo alergijo, so odporni na penicilin, uporablja se eritromicin ali klindamicin.
Če obstaja sum, da so v okužbo poleg klasične erizipele vključeni tudi drugi patogeni bakterije (mešane okužbe, npr Staphylococcus aureus), uporablja se cefalosporin. Antibiotik je treba jemati ali dajati preko Vena približno 10-14 dni, tudi če se simptomi znatno izboljšajo že po nekaj dneh. Poleg antibiotične terapije proti bolečinam in antipiretična sredstva (kot npr ibuprofen, paracetamol) se lahko daje za lajšanje spremljajočih simptomov erizipel.
Poleg tega je treba del telesa, ki ga prizadene erizipela, čim manj premikati, tako da je v večini primerov predpisan počitek v postelji. Prav tako je priporočljivo, da si nadenete opornico in dvignete telo, če se erizipela pojavi na eni roki ali noga. Poleg tega ima hlajenje obolelega mesta dodaten analgetični učinek in zmanjša oteklino.
Ker imobilizacija ali počitek v postelji poveča tveganje za a krvni strdek (tromboza) nastajajo v žilah, profilaksa tromboze od začetka morda potrebno (dajanje antikoagulanta za redčenje krvi). Uporaba kompresijske nogavice ali kompresijski povoj ko se začetno otekanje prizadetega območja umiri, lahko tudi prepreči ponovno kopičenje tekočine v tkivu in spodbudi povratni pretok krvi v žilah. Poleg akutnega zdravljenja je pomembno tudi najti vstopno točko za povzročitelje erizipele (poškodbe kože), ki jih je treba čim prej pozdraviti.
