Kaj so zaviralci SGLT2?
Zaviralci SGLT2, imenovani tudi gliflozini, so zdravila iz skupine peroralnih antidiabetikov. Zato se uporabljajo za nadzor kri ravni sladkorja v sladkorna bolezen mellitus. SGLT2 pomeni transporter sladkorja v ledvice.
Transporter absorbira sladkor nazaj v krvni obtok, inhibicija pa zagotavlja, da se z urinom izloči več sladkorja. Zaviralci SGLT2 so zdravila, ki so popolnoma neodvisna od njih insulina. Kot stranski učinek lahko sprožijo tudi ta zdravila hipoglikemija in imajo druge lokalne neželene učinke.
Indikacije za zaviralce SGLT2
Glavna indikacija za zaviralce SGLT2 je sladkorna bolezen mellitus tipa 2, a stanje v kateri je v sladkorju preveč sladkorja kri ker so njihove celice postale odporne na lastne insulina. Ker ta sladkor škoduje kri plovila in lahko vodi do ledvice bolezen, srce bolezni, očesne bolezni in poškodbe živcev, je treba to raven sladkorja znižati. To pogosto dosežemo z mešanico različnih učinkovin, vključno z zaviralci SGLT2.
Zaviralci SGLT2 lahko v nasprotju z drugimi peroralnimi antidiabetiki tudi zmanjšajo telesno težo, ker količina izločenega sladkorja pomeni, da ima telo manj kalorij na voljo. Zmanjšanje telesne teže lahko celo zmanjša sladkorna bolezen pri nekaterih ljudeh. V nekaterih primerih se uporabljajo tudi zaviralci SGLT2 sladkorna bolezen tip 1.
V tem primeru pa jih je treba kombinirati z insulina, sicer telesne celice ne dobijo dovolj sladkorja. Iz telesa se dodatno odplakne le odvečni sladkor. Zaviralci SGLT2 so odobreni za uporabo samo pri odraslih bolnikih, ker še ni študijskih podatkov o njihovi uporabi pri otrocih in mladostnikih.
Zdravilna učinkovina v zaviralcih SGLT2
Zaviralci SGLT2 so na voljo pod različnimi imeni. Zdravilna učinkovina kanagliflozin se trži pod zaščitnim imenom Invokana®, dapagliflozin je na voljo pod imenom Forxiga®. Empagliflozin se komercialno imenuje Jardiance®, Ertugliflozin pa Steglatro®.
Odobrena sta tudi ipragliflozin pod imenom Suglat® in tofogliflozin pod imenom Apleway® ali Deberza®. V razvoju so tudi druge učinkovine. Vse te spojine selektivno zavirajo, kar pomeni, da imajo ta mehanizem le v določenih kanalih natrijev transporter glukoze SGLT2.
Običajno je ta transporter odgovoren za reabsorpcijo glukoze iz urina v krvni obtok. Ko se zavira, se zato več urina izloči z urinom. To se zgodi popolnoma neodvisno od ravni insulina v krvi, kar zaviralce SGLT2 razlikuje od drugih peroralnih antidiabetikov.
Krvni sladkor ravni zato upadajo, ker se sladkor izloči iz telesa in se ne vnese v celice kot pri drugih zdravilih. Posledično izgubi tudi telo kalorij neposredno in jemanje lahko zmanjša telesno težo. To je tudi razlog, zakaj je to zdravilo edini peroralni antidiabetik, za katerega se lahko uporablja sladkorna bolezen tip 1.
Vsi članki v tej seriji:
