Prosti zrak v trebušni votlini (med. Peritonealna votlina) se imenuje tudi pnevmoperitoneum. Pnevmoperitoneum lahko umetno ustvari zdravnik, na primer med operacijo, in se v tem primeru imenuje psevdopnevmoperitoneum. K tej klinični sliki pa lahko vodijo tudi patološki procesi ali poškodbe trebušne votline.
Vzroki
Običajno je zrak v trebušni votlini samo v votlih organih, kot so črevesje ali mehurja. Zrak zunaj votlih organov se pri zdravih ljudeh ne pojavlja. Zdravniki nato ta zrak imenujejo "prosti zrak".
Zdravnik lahko umetno ustvari tudi pnevmoperitoneum. To se zgodi med minimalno invazivnimi postopki, kot je npr laparoskopijo. V tem primeru kirurg napihne trebuh s plinom, da doseže boljšo vidljivost in več prostora med operacijo.
Ta zrak lahko ostane v pacientovem trebuhu več dni in nima vrednosti bolezni. Vzrok prostega zraka v trebušni votlini je perforacija (prebadanje) ali poškodba votlega organa. Primer je perforacija a želodec razjeda ali perforacija vnetega slepiča.
Divertikulitis je še ena velika nevarnost perforacije votlega organa. To je vnetna štrlina debelo črevo. Ta bolezen prizadene zlasti starejše bolnike.
Če pride do perforacije, bolnik trpi za hudo bolečine v trebuhu trebušna stena pa je trda kot deska (t.i. akutni trebuh). Perforacijo lahko povzroči tudi invazivno rastoč tumor. Prosti zrak se lahko kopiči tudi v trebušni votlini, če je poškodovana zunanja prevleka trebuha in lahko zrak vstopi v telo od zunaj.
Med operacijo v trebuhu se odpre trebušna votlina in izvede kirurški postopek. Ta postopek se imenuje tudi laparotomija. Ko je trebušna stena zašita in zaprta, je lahko v trebuhu prost zrak.
Pogost vzrok za zrak v trebušni votlini je laparoskopijo, laparoskopija. Dandanes se izvaja vedno več operacij, ki so minimalno invazivne. To pomeni, da se med operacijo naredijo le majhni rezi, da si telo potem lahko hitreje opomore.
Na začetku laparoskopijo, s posebnim aparatom v pacientovo trebušno votlino vbrizgamo od tri do pet litrov ogljikovega dioksida. V ta namen se pacientu z iglo prebode trebuh in skozi njega vnese plin. Zaradi tega se bolnik napihne, trebušna stena se dvigne in organi se ločijo drug od drugega.
Posledično imajo kirurgi boljši pregled nad trebušnimi organi in dovolj prostora za delovanje. Po koncu postopka se plin izčrpa, vendar vsega ogljikovega dioksida ni mogoče odstraniti in ostanek ostane v trebuhu kot prosti zrak. Ta zrak lahko ostane tam do dva tedna, preden se postopoma absorbira skozi črevesno steno in ga končno izdihne bolnik.
Bolniki se po posegu običajno počutijo napihnjene in občutijo pritisk v trebuhu. Na splošno velja, da je ogljikov dioksid primeren plin in se je uveljavil kot najprimernejši plin v kirurgiji nad helijem in dušikovim oksidom. V redkih primerih pa lahko nastanejo zapleti zaradi nastanka pnevmoperitoneja.
Vneseni plin izvaja določen pritisk v trebuhu, ki stisne veliko veno kri plovila in lahko moti povratni pretok krvi v srce. Kot rezultat, srce funkcija je lahko omejena. Ta metoda je zato neprimerna za ljudi z srce bolezen.
Tudi bolniki z omejeno pljuč funkcije (astma ali kronična obstruktivna pljučna bolezen) ni mogoče operirati minimalno invazivno, ker ne morejo dovolj izdihati preostalega CO2. Pri carskem rezu se trebušna votlina kirurško odpre in otroka odstranijo iz maternice. Kot pri vseh operacijah v trebušni votlini tudi v trebuh pride zrak, ki se kopiči in ga je še nekaj dni po operaciji mogoče zaznati. Vendar je to povsem normalno in ne zahteva nadaljnjega zdravljenja, vendar se ženske pogosto počutijo napihnjene in trpijo zaradi bolečine v trebuhu.
